Občno besedje predstavlja večji del vsega besedja v slovarju slovenskega pravopisa. Slovaropisna obdelava tega področja vključuje iskanje slovaropisnih rešitev za prav vsa besedoslovna vprašanja, od zapisa in izgovora do pomenskega določanja in stilno-zvrstnega vrednotenja. Poleg posebne problematike v zvezi s področji posameznih besednih vrst, za katero so posamezni redaktorji slovarja slovenskega pravopisa specializirani, pa je imelo redaktorsko delo kot delovna stopnja v izdelavi slovarja slovenskega pravopisa skupni temelj, ki ga je v kratkem mogoče takole predstaviti:

Vse relevantne podatke v zvezi s posamezno besedo je redaktor najprej zbral, jih nato ovrednotil po merilih, ki jih zastavlja koncept tega slovarja, nato pa jih po dogovorjenih pravilih, to je v skladu s konceptom, na novo uredil v obliko tako imenovanega slovarskega sestavka (se pravi enoto besedila v slovarju, v kateri je obdelana posamezna beseda). S povedanim smo jedrnato povzeli številne delovne faze in postopke, ki jih je moral redaktor opraviti na poti do dokončnega slovarskega sestavka.

Različna področja, ki jih je moral redaktor medsebojno povezovati, lahko kratko povzamemo takole:

• normativnostna tradicija za slovenski jezik, zlasti od Breznika dalje;

• sodobna jezikovna raba (rabo posameznih besed je redaktor načrtno preverjal po gradivu inšitutskih zbirk in v različnih slovarskih in enciklopedičnih priročnikih, priložnostno pa še ob različnih drugih dostopnih zapisih);

• spoznanja slovenskega jezikoslovja, ki so služila za temelj posameznim slovaropisnim odločitvam;

• splošna slovaropisna načela;

• osebno poznavanje slovenskega jezika v vsej njegovi stilno-zvrstni raznolikosti.

Podatke z vseh teh področij je moral redaktor pri vsaki besedi usklajevati s slovarskim konceptom. Koncept ga je usmerjal tako pri odbiranju relevantnih podatkov, kot pri njihovem vrednotenju in končno pri oblikovanju slovarskega sestavka.

Celovita podoba redaktorjevega dela se še najbolje vidi iz razlage, kaj je pravzaprav slovar kot jezikovni priročnik. Slovar je treba videti kot sistematično urejen, na poseben način oblikovan prikaz vedênja, rabe besed v določenem jeziku. S katerega vidika in s katerim namenom je besedje v določenem slovarju sistematizirano, o tem odloča slovarjev koncept, in to pri vsakem slovarju posebej in drugače. Gradivsko izhodišče slovarskega priročnika pa mora biti jezikovna resničnost, kot se kaže v neskončno različnih uresničitvah v pisanih in govorjenih besedilih določenega jezika. Redaktorjevo delo je, da prav to dvoje povezuje: Pri vsaki besedi (morali bi reči slovarski enoti, saj so nekatere besedne zveze v tem pogledu besedam enakovredne), ki je bila izbrana za obdelavo v slovarju, je moral redaktor obdelati vse tiste njene lastnosti, za katere je slovarjev koncept zahteval, da so prikazane v slovarju. Pri tem pa je moral v enaki meri kot zahteve koncepta upoštevati, katere značilnosti kaže beseda v dejanski sodobni rabi slovenskega jezika. Redaktorjevo delo je tako mogoče videti kot pot, ki pelje od neskončne raznolikosti jezikovnih uresničitev preko izbranega slovarskega koncepta h končnemu slovarskemu besedilu. Redaktorjev izdelek, slovarski sestavek, je treba videti kot prikaz jezikovne resničnosti znotraj idealno zamišljenih vzorčnih možnosti, ki jih predvideva koncept. Slovarski koncept si namreč moramo predstavljati kot zamisel, na neki način idealno zamisel vseh potrebnih tipov slovarskih rešitev, s katerimi bi bilo mogoče v slovarju predstaviti vse besedje. Redaktor je pri obdelavi vsake besede moral zamisel iz koncepta vzporejati, preverjati s tistim, kar se dejansko pojavlja v pisanih in govorjenih besedilih. Zato je včasih šele delo redaktorjev – tako imenovano redigiranje – pokazalo, v čem je bilo potrebno kako določilo v konceptu spremeniti, dopolniti.

Zaradi lažje razumljivosti nekoliko predstavimo redaktorjevo delo kar ob samem rezultatu, ob sami zgradbi slovarskega sestavka:

Zapis iztočnice v slovarskem sestavku kaže, kako je vsaki besedi posebej treba določiti, kako se piše, kako se izgovarja in s katerimi oblikami se pojavlja v slovenskem jeziku, se pravi v različnih slovenskih pisanih ali govorjenih besedilih. Če vzamemo prevzeto besedo speedway na strani 1465, vidimo, da je zapisana tako kot v izvornem jeziku. To pomeni, da je redaktor presodil, da je taka oblika zapisa v slovenskih besedilih razmeroma pogosta in da jo mora pravopisni slovar upoštevati. V kakem drugem podobnem primeru prevzete besede bi namreč redaktor iz gradiva lahko razbral, da je izvorni, nepodomačeni zapis premalo pogost, da bi ga bilo vredno upoštevati, in bi predlagal izločitev takega zapisa. Ker se branje zapisa prevzete besede speedway razlikuje od pravil, ki določajo branje običajnih slovenskih zapisov, je redaktor moral posebej zapisati njen izgovor. To je moral narediti v skladu s pravili, ki določajo izgovorno prevzemanje angleških besed v slovenski jezik. Zato je v oglatem oklepaju zapisan izgovor, skladen s temi pravili; to je izgovor, ki zahteva izgovarjavo ustničnega v pred samoglasnikom na mestu angleškega dvoustničnega w, se pravi izgovor, ki uzakonja, da se prevzete besede izgovarjajo z ustreznimi glasovi slovenskega jezika. Druga redaktorjeva naloga je bila, določiti, katere oblike ima beseda pri sporočanju različnih besedilnih pomenov. Z zapisom rodilniške končnice -a redaktor uporabniku pravopisnega slovarja sporoča, da je iz rabe besede ugotovil, da je beseda speedway v slovenskem jeziku samostalnik, ki se pregiblje po vzorcu prve moške sklanjatve, torej enako kot slovenski samostalnik korak. Zapis orodniške končnice z -em, ki narekuje branje s speedwayem, pa je redaktor v skladu s slovarjevim konceptom zapisal zato, ker je moral upoštevati, da je končni soglasnik besede speedway glas j, ki v slovenskem jeziku povzroči spremembo končniškega o v e, pri čemer pa so pogoste napake (ne s *herojom, pač pa samo s herojem; analogno samo s speedwayem). In tako dalje. Slovarski članek do konca raste prav na tak način, z natančno presojo vsakega podatka, ki mora biti glede na zahteve koncepta prikazan ob vsaki posamezni besedi. Našteli smo samo podatke v zvezi z zapisom, izgovorom in oblikoslovjem, vendar je postopek podoben tudi v nadaljevanju. Npr.: Pri imenovani iztočnici speedway je za zapisom tonemskega naglasa in podpičjem redaktor zapisal tako imenovano kazalko (zapisano gl.), ki ji sledi ista beseda s podomačenim zapisom spidvej, torej zapis brez dvojnega w, ipsilona in dvočrkja ee. Taka rešitev odraža redaktorjevo presojo, da ima podomačeni zapis te besede glede na slovarski koncept vodilno vlogo v primerjavi z nepodomačenim zapisom, zaradi česar mora tudi v pravopisnem slovarju biti težišče na slovarskem sestavku s podomačeno zapisano iztočnico.

Glavni postopek v redaktorjevem delu je prav ta, ki smo ga vzorčno navedli, torej postopek, ki združuje zbiranje podatkov o dani besedi in nato njihovo vrednotenje; vrednotenje, ki poteka v obliki vzporejanja koncepta z dejanskim jezikovnim stanjem. Ta postopek je moral redaktor opraviti na vseh ravneh: vrednotiti je moral morebitne različne zapise besed (prikazani primer speedway : spidvej, rave : rejv), morebitne različne izgovorne možnosti (pri besedi z zapisom camp vidimo, da je šlo za presojo med izgovorom [kamp] in [kemp], variante pregibnostnih vzorcev (npr. pri nekaterih pridevnikih je za obliko srednjega spola bilo treba upoštevati tudi stilno označeno dvojnico z naglasom na končnici, torej poleg slàb slába -o tudi slàb slába slabó) in prav tako tudi različne stilno-zvrstno označene istopomenske besede (pohati kot knjižno pogovorno nasproti knjižno neoznačenemu cvreti, artikulirati kot prevzeto k neprevzetemu izgovarjati – za pomen 'izgovarjati glasove'). Zahtevno in tudi odgovorno je bilo redaktorjevo delo pri stilno-zvrstnem ocenjevanju besed in pri vzpostavljanju razmerij med prevzetimi besedami in neprevzetimi sopomenskimi besedami. Za primer vzemimo pridevnik avtentičen. Redaktor ga je moral obdelati kot prevzeto besedo, torej je moral posebno pozorno ugotoviti, s katerimi neprevzetimi sopomenkami ga je mogoče v slovenščini nadomeščati. Iz slovarskega sestavka sedaj lahko preberemo, da so to pridevniki pristen, izviren, natančen, ustrezen, verodostojen. Redaktor se ni smel zadovoljiti s tem, da bi jih naštel, saj je treba pri pridevniku zmerom upoštevati pomen samostalnika, ob katerem stoji. Torej je moral natančno presoditi, ob katerih samostalnikih se pridevnik avtentičen lahko zamenjuje s pristen, izviren, in ob katerih z natančen, ustrezen. Pri sami izbiri ponazorila (se pravi dejanske, v besedilih potrjene besedne zveze) pa je moral upoštevati še eno splošno slovaropisno načelo, potrjeno tudi v konceptu našega slovarja. To je načelo, da se navaja tipični primer, torej tak, ki nakazuje cel razred podobnih primerov. Načelo je vgrajeno v koncept pravopisnega slovarja, ki ne navaja – tako kot nekateri drugi slovarji – ponazoril v čim večjem obsegu, pač pa tipična ponazorila, zlasti normativno ponazarjalna. Redaktor je torej moral iz ponazarjalnih zgledov, ki jih je imel na voljo, šele izbrati tipičnega. Tako je sedaj v slovarju zgled avtentičen podpis z neprevzetima sopomenkama pristen, izviren, ki pa hkrati nakazuje tudi možnosti avtentičen zapis, avtentična oblika z istima neprevzetima sopomenkama pristen, izviren; podobno je zveza avtentično poročilo o nesreči s sopomenko verodostojno samo vzorec za še druge istovrstne: avtentična izjava je verodostojna izjava, avtentično pričevanje je verodostojno pričevanje. Še en primer za vzpostavljanje razmerij med prevzetimi besedami in neprevzetimi sopomenkami: Pri samostalniku kolega je redaktor moral ugotoviti, ali je v slovenščini za to prevzeto besedo kakšna sopomenka. Zgledi iz rabe so mu pokazali, da je v splošni rabi beseda sodelavec neprevzeta sopomenka h kolega, medtem ko v knjižni pogovorni rabi beseda kolega nadomešča knjižni besedi tovariš, prijatelj.

Poleg pravkar nakazanega vrednotenja v smislu stilno-zvrstnega ocenjevanja besed se je redaktor moral vrednotenjsko posvečati tudi samim besedilnim uresničitvam. V besedilih v gradivskih zbirkah in obstoječih slovarskih delih je namreč izbiral ustrezne ponazarjalne zglede. Izbira zgledov je bila posebna, prilagojena temu, da pravopisni slovar ni razlagalni slovar in da je pomenskost v njem upoštevana v obsegu in na način, kot so to zahtevala posamezna konceptualna določila tega slovarja.

Tako smo nakazali in s preprostejšimi primeri nekoliko poskušali tudi ponazoriti osnovne značilnosti dela, ki ga je pri slovarju slovenskega pravopisa opravljal redaktor na stopnji tako imenovane osnovne redakcije. V pripravi slovarskega besedila je namreč sodeloval tudi na drugih delovnih stopnjah: Dopolnjeval je osnovne redakcije v skladu z izpopolnjujočimi se ugotovitvami Uredniškega odbora, v tako imenovanem kontrolnem branju je izpopolnjeval celotno slovarsko besedilo v skladu s splošnimi slovaropisnimi zahtevami, zlasti usklajevalno (brez omejitev na besedno vrsto, za katero je bil sicer specializiran), kot specializirani poznavalec problemov, ki so se pri njegovem delu kazali na stičišču jezikovne resničnosti in slovarskega koncepta, je opozarjal UO na potrebo enotnega reševanja istovrstnih slovaropisnih vprašanj. In tako dalje vse do branja korektur.

Vse doslej navedeno se je nanašalo pretežno na tisto redaktorjevo delo, katerega rezultat je bil slovar kot normativni jezikovni priročnik za sodobno slovenščino. Ob tem se ponuja vprašanje, katere novosti je redaktor zapisoval v slovarski članek, če tega primerjamo s slovarskim prikazom besedja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je bil pred slovarjem slovenskega pravopisa najobsežnejši slovarski popis slovenskega jezika in ki je prav tako imel normativno vlogo, čeprav drugače utemeljeno. Redaktor si je moral za svoje področje v celoti izoblikovati ustrezno predstavo, v čem se koncept slovarja slovenskega pravopisa razlikuje od predstavitve besedja v SSKJ. Površinsko, gledano v posameznostih, s stališča uporabnika, pa so morda najbolj opazne te razlike:

• Slovar slovenskega pravopisa ni pomensko-razlagalni slovar; pomensko-razlagalne prvine in zgledi so v skladu s konceptom posebej izbrani za ponazoritev slovničnih in pravopisnih značilnosti, neoznačeni zgledi pa zaradi pomenske jasnosti ali celovitosti slovarskega prikaza.

• Na novo so prikazani kot samostojne iztočnice izdeležniški pridevniki tipa onemogel, razpadel, pečen, izpridevniški prislovi, povedkovniki, priredne zloženke tipa poljedelsko-živinorejski itd.; kot podiztočnice pa so na novo obdelani pri pridevniku posamostaljeni pridevniki tipa mladi m, mlada ž, mlado s, prislovne zveze tipa na lepem, pojmovni samostalniki na -ost; pri samostalniku ženski par k moškemu poimenovanju (doktorica, znanstvenica) in svojilni pridevniki s premeno (doktoričin, znanstveničin); pri glagolu pa glagoli z morfemi se, si, jo, ga.

• Vse paradigmatske oblike so izpisane v zaglavju vsakega slovarskega sestavka posebej: pri glagolu npr. ob osnovni obliki še tiste, ki se tvorijo iz sedanjiške in nedoločniške osnove, pri pridevniku poleg obrazilnega stopnjevanja tudi opisno, pri samostalniku vse posebne nerodilniške sklonske oblike.

• V skladu s konceptom je v večji meri uveljavljeno načelo pisnega podomačevanja besed.

K novostim, ki jih je redaktor prispeval v novem slovarju, pa je treba dodati slovarsko obdelavo nekaterih pomenskih kategorialnih lastnosti besed, ki so v tem slovarju prvič slovarsko prikazane za slovenski jezik. Tako je redaktor po vodilih v konceptu ob vsakem glagolu posebej prikazal vse njegove vezljivostne možnosti, pri redigiranju pridevnika je bila prvič v slovarskem prikazu obdelana kategorija določnosti, pri samostalniku pa prav tako kategorija človeško, kategorija živo in števno. V okvirih slovarjevega koncepta je redaktor opravil temeljno delo tako v sistematičnem prepoznavanju teh kategorialnih lastnosti, kot tudi pri njihovem slovarskem prikazovanju. S tem je redaktor za znanstveno rabo oskrbel zelo obsežno gradivo, ki bo raziskovalcem zelo olajšalo nadaljnje raziskave slovenskega jezika.

Mag. Alenka Gložančev

Kratek oris redakcije lastnih imen za slovarski del Slovenskega pravopisa

Lastna imena kot jezikoslovni termin zajemajo obširno področje osebnih, zemljepisnih in stvarnih lastnih imen. Specifičnost redakcije lastnoimenskih enot (in deloma tudi izpeljank iz njih) za pravopisni slovar izhaja deloma že iz poimenovalno-funkcijske različnosti glede na občno besedje, deloma iz različnih ravni problemskosti pri domačih in tujih lastnih imenih, deloma pa tudi iz navezave na obravnavo lastnih imen v Pravilih (Slovenski pravopis 1, Pravila, 1990). Ker se prav na lastnoimenskem jezikovnem področju uporabnikom zastavlja veliko vprašanj, smo se tako redaktorica kot celoten uredniški odbor potrudili najti kar najboljše sistemske rešitve. Tu bom predstavila le nekaj tipoloških primerov:

• Včasih se pri imenih, domačih, še bolj pa tujih, uporabniku zastavlja že osnovno vprašanje pravilnega zapisa in izgovora: informacije o tem nudijo seveda tudi razni leksikoni, vendar v pravopisnem slovarju sta pisna in izgovorna podoba nekako standardizirani, torej veljavno določeni.
  Sploh dodatna informacija, ki jo prinaša pravopisni slovar in je za življenje kakega imena v slovenskem jeziku pač nujna, pa je podatek, kako se posamezno ime sklanja (torej oblikoslovni podatek). Ta vprašanja morda izgledajo enostavna, vendar bo zlasti pri tujih imenih uporabnik verjetno dostikrat poiskal informacijo v slovarju; pri tujih imenih gre namreč pogosto za razliko med pisno in izgovorno podobo; npr. ime francoskega pesnika [lamartín] se piše z e na koncu, torej Lamartine, pri izgovoru pa je ta e nemi, torej se ne izgovarja [lamartin]. V slovenščini se pri sklanjanju ta končni e tudi v zapisu izpusti; tako dobimo dobimo v rodilniku pisno obliko Lamartina in ne Lamartinea.

• Ožja pravopisna problematika, tj. pisava velike začetnice pri večbesednih lastnih imenih ali vezaja pri dvodelnih imenih, ima trden temelj seveda že v Pravilih, pa vendar bo za uporabnika dobrodošel slovarski podatek, da se npr. krajevni imeni Kranjska Gora ali Šmarješke Toplice pišeta z veliko začetnico v obeh svojih sestavinah; ali da se krajevno ime Šmarje - Sap piše z nestičnim vezajem (torej s presledkom na obeh straneh vezaja) in da se sklanja v obeh sestavinah, torej: iz Šmarja - Sapa in ne iz Šmarje - Sapa.

• Pravopisni slovar je v veliko pomoč pri tujih lastnih imenih, in sicer tako glede sklanjanja (v pisavi in v izgovoru) kot tudi glede oblik za pridevnike ali oblike za prebivalca pri krajevnih imenih. Npr.: kako se sklanja (v pisavi in izgovoru) ime francoskega mesta Bordeaux [bordó] ali ameriško oz. angleško ime Bush [búš] ali italijansko osebno ime Boccaccio [bokáčo]. Pri teh tipih so uporabniki velikokrat v dvomu; to je dejansko težje pravopisno področje. Zakaj?
  Gre namreč za strokovno povedano problem polcitatnosti: za normalno življenje nekega tujega imena v slovenskem jeziku moramo namreč to ime sklanjati in znati iz njega tvoriti nove oblike, npr. za pridevnike (svojilne na -ov/-ev ali vrstne na -ski) ali za prebivalca. Pri tem pa nujno pride do stika dveh izvorno jezikovno raznorodnih morfemskih enot: končaja tujega imena in slovenskega priponskega obrazila. To se dogaja bodisi pri oblikoslovju ali pri besedotvorju; natančneje povedano: gre za občutljivo področje oblikopisja, ki izvira iz oblikoglasja. – Pri tem zapletenem problemu daje slovar kar najbolj sistemske rešitve, poudariti pa je treba, da pri tem sledi dvema temeljnima načeloma: čim bolj ohranjati razvidnost poimenovanega denotata ter doseči čim bolj naraven stik z domačim priponskim obrazilom, vsaj delno pri tem upoštevajoč tudi tradicijo. Tako pravopisni slovar daje podatek, da je pridevnik od francoskega mesta Bordeaux [bordójski], kar se piše bordeaujski, prebivalec [bordójčan], kar se piše Bordeauxčan; svojilni pridevnik od osebnega imena Bush je Bushev [búšev-], od Boccaccio pa [bokáčev-], kar se zapiše Boccacciev.

• Slovar prinaša tudi informacije v zvezi s sklanjanjem konkretnih latinskih in starogrških imen, skratka antičnih osebnih imen, kar za povprečnega, splošnega uporabnika običajno predstavlja problem: Pravopis se je odločil, da kot prvo obliko navaja podomačeno, torej tako brez latinskih in grških končnic, in ta oblika je tudi zelo enostavna osnova za nadaljnje sklanjanje skozi celotno slovensko sklanjatveno paradigmo. Vendar pa je treba poudariti, da zaradi vzdrževanja klasične jezikovne tradicije navaja tudi t. i. citatni imenovalnik, ki je pri imenih naveden kot druga, seveda prav tako pravilna možnost. Naj za ilustracijo navedem dva primera: ime antičnega filozofa je prikazano:

  • Aristótel -a, im. tudi (imenovalnik tudi) Aristóteles;

  • Demósten -a, im. tudi (imenovalnik tudi) Demóstenes.

• Slovar prinaša med drugim tudi imena slovenskih zamejskih krajev, npr.:

  • Učjá -é |kraj v Reziji|, pridevnik je učjárski, oblika za prebivalca pa Učjár.

• Poleg tega uporabnik v slovarju najde tudi tradicionalna slovenska imena za tuje kraje, npr. Sólnograd za Salzburg: seveda tako ime ustrezno stilno ovrednoti; v tem primeru z oznako star. (starinsko); za take navedbe se je slovar odločil prav zaradi ohranjanja splošnega kulturnega vedenja.

Pravopisni slovar pri lastnih imenih prinaša še mnogo drugih raznovrstnih podatkov, tudi lažjih in dostikrat mnogo enostavnejših od teh, ki sem jih ravnokar navedla. Iz cele palete slovarskega prikaza lastnih imen v novem Slovenskem pravopisu sem namreč izbrala nekaj takih, ki nakazujejo raznovrstnost, širino, v določenem smislu izjemno občutljivost pravopisne problematike lastnih imen; z nekaj konkretnimi primeri sem ob slovarskih rešitvah želela nakazati tudi razloge zanje.

Vladimir Nartnik

Tonemsko naglaševanje v Slovenskem pravopisu

Slovenski knjižni jezik pozna mimo jakostnega tudi pokrajinsko, na osrednja narečja vezano tonemsko naglaševanje. Slednje je sicer normiral že Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika iz let 1894/95, nadaljnja pravopisna praksa pa se je vrnila k prvemu, se pravi k jakostnemu naglaševanju. Šele Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki je izhajal v letih od 1970 do 1991, je naposled upošteval oboje naglaševanje: osnovno jakostno in dodatno, v oklepajih pripisano tonemsko naglaševanje. Temu sledi tudi novi Slovenski pravopis Jožeta Toporišiča, le da je nasproti Slovarju slovenskega knjižnega jezika tonemskost prikazana širše in bolj razčlenjeno.

Za pravopisni slovar je bilo namreč na eni strani treba onaglasiti in otonemiti veliko število novih enot, kakor so tiste nove občne besede, ki jih v SSKJ ni, in seveda vsa lastna imena z izpeljankami, na drugi strani pa je bilo potrebno tonemsko razvezati zlasti pridevniške besede, saj SSKJ ne daje dovolj podatkov za tonemskost pridevniških besed, in sicer za srednji spol, za določno obliko, za svojilne pridevnike iz moških in ženskih podstav in za deležnike stanja. Sam sem prevzel otonemljanje teh novih enot in razvezav, nadaljnje revizijske postopke pa sta izvedla Janez Dular in Jože Toporišič.