Darko Dolinar

S to številko je naša revija dopolnila dvajseti letnik. To je gotovo primerna priložnost vsaj za obris nekakšne vmesne bilance.

V dosedanjih 39 številkah (v prvem letniku je izšla samo ena, dvojna) smo objavili povprečno po 4 večje avtorske prispevke ali skupaj nekaj čez 150 člankov in razprav, nekatere med njimi v nadaljevanjih. Po približni razdelitvi tematskih težišč sta najštevilnejši tisti dve skupini objav, ki sodita v literarno teorijo in v primerjalno literarno zgodovino, sledijo jima tiste iz epistemologije in metodologije literarne vede, redkejši so prispevki z drugih, tudi mejnih območij. Poleg člankov in razprav so v veliki večini številk objavljene recenzije o domačih in pomembnejših tujih strokovnih knjigah. Redkejše ali samo občasne so druge rubrike: pregledi posameznih problemov ali njihovih obravnav v strokovni literaturi, poročila o znanstvenih srečanjih, zapisi tematskih diskusij, kronika o delu našega društva, izjemoma tudi polemike.

Objave po svojih vsebinskih in metodoloških usmeritvah dokaj zvesto spremljajo razvojne težnje, ki so se v teh letih uveljavljale v naši stroki na Slovenskem in tudi drugje. Več kot polovica člankov in razprav je nastala v tesni zvezi s tekočim študijskim, predavateljskim in raziskovalnim delom, npr. kot odlomki ali stranski produkti doktoratov, magisterijev in najkvalitetnejših diplomskih del. To pa hkrati govori o tem, da je revija postala glasilo slovenskih komparativistov vseh starosti, praktično z vseh področij dela in iz vseh pri nas aktualnih strokovnih usmeritev. V njej je objavljalo nekaj deset avtorjev: dobri dve tretjini po večkrat, skoraj ena tretjina redno. Med sodelavci jih je razmeroma malo iz tujine: to so bodisi slovenski komparativisti, ki delujejo na tujem, bodisi tuji strokovnjaki, ki so na kakršen koli način povezani z našo stroko, npr. kot udeleženci tukajšnjih znanstvenih posvetov, predavatelji v našem društvu ipd. Za posebno zaslugo je mogoče šteti reviji, da je sistematično vabila k sodelovanju mlajše avtorje, tudi začetnike, in da je pri marsikaterem med njimi uspešno opravila mentorsko vlogo in mu pomagala utreti pot v znanstveno publiciranje.

Revija je z vsem tem postala ne le glasilo društva, temveč glasilo naše stroke in svojevrstno pričevanje o njenem delu v zadnjih dveh desetletjih. Na dosedanji prispevek revije k temu delu je mogoče gledati z upravičenim zadoščenjem, vendar to ne sme preiti v samozadovoljstvo, ki bi lahko peljalo v stagnacijo ali nazadovanje. Marsikaj je še treba storiti tako rekoč na vseh relevantnih področjih: skrbeti, da vsebina revije ohrani stik z glavnimi razvojnimi tendencami stroke po svetu, da se krog sodelavcev širi in pomlajuje, da se poveča število bralcev in naročnikov, da se revija na vseh teh področjih nekoliko bolj odpre v svet, da se izboljša distribucija, da namenske subvencije iz javnih virov ne postanejo žrtev ponavljajočih se varčevalnih kampanj – in najbrž še kaj.

Z začetkom enaindvajsetega letnika prevzema skrb za revijo prenovljeni in pomlajeni uredniški odbor, ki ga vodi dr. Tomo Virk. Dosedanjemu glavnemu in odgovornemu uredniku preostane to, da se ob predaji dolžnosti iskreno zahvali avtorjem, drugim sodelavcem in seveda članom prejšnjega uredniškega odbora za vse avtorske prispevke, za uredniško, lektorsko, organizacijsko in vsakršno drugo sodelovanje, pa tudi za materialno in moralno podporo splošni usmeritvi revije, ki smo jo v teh dvajsetih letih s skupnimi napori uspešno uveljavili.