ZA UVOD

(PK 1978/1-2)

S tem zvezkom se slovenski javnosti predstavlja nova revija, ki ne želi postati samo znanstveno glasilo svojega izdajatelja, temveč predvsem glasilo stroke, katere ime je prevzela v naslov. S tem je do neke mere že nakazan njen profil, ki pa ga je treba še podrobneje pojasniti. Zlasti se na začetku ni mogoče izogniti morebitnemu skeptičnemu ugovoru, češ, ali je taka revija sploh potrebna. Znano je namreč, da se z vprašanji literarnih ved ukvarjajo vsaj tri slovenske znanstvene oziroma strokovne revije, ki jih štejejo za eno svojih glavnih nalog, in da vrh tega posega na to področje z rednimi ali občasnimi prispevki še lepo število drugih periodičnih publikacij. Ali torej ne bomo podvajali nečesa, za kar je že dokaj dobro poskrbljeno?

Če nova znanstvena revija posega na nova področja ali odpira nove vidike,

je to pač zadosten razlog za njen nastanek. S to ugotovitvijo se ujema načelno spoznanje, da vsaka stroka potrebuje svoje glasilo – in po tem načelu se ravnajo navsezadnje tudi družbeni mehanizmi, ki pri nas uravnavajo področje znanstvene in strokovne publicistike. Glede na to pa se vprašanje o reviji prenese v okvir širšega vprašanja o sami stroki, torej v našem primeru o primerjalni književnosti, o njenem mestu in vlogi znotraj celotnega območja literarnih ved.

Vprašanje, ki zadeva specifično naravo stroke, njeno opredelitev predmeta raziskovanja in razmejitev od sosednjih področij, specifične načine obravnave in z njimi povezane cilje ali namene, je za sleherno stroko temeljnega pomena, tako da se v njenem razvoju zastavlja venomer znova in zahteva v drugačnih razmerah drugačne odgovore. Spričo tega je razumljivo, da tudi revija, ki je glasilo neke stroke, lahko šele z vso svojo dejavnostjo prispeva svoj delež k temu procesu – v našem primeru k temu, da pomaga podrobneje opredeliti mesto in vlogo primerjalne književnosti na Slovenskem.

Če torej ni mogoče vnaprej zapisati v program čisto podrobnih opredelitev, ki se izoblikujejo šele z daljšo dejavnostjo, je vendar potrebno naznačiti njena glavna izhodišča in smeri. Te so povezane s spoznanjem, da je primerjalna književnost z literamo teorijo ena izmed literarnih ved, ki ima tudi na Slovenskem že dokaj dolgo samostojno tradicijo. O tem pričajo že zunanja dejstva: na ljubljanski univerzi tečejo predavanja iz tega predmeta od leta 1925, pet let zatem je primerjalna književnost postala posebna študijska smer, takoj po vojni pa je dobila tudi lastno, četudi skromno institucionalno bazo, ko je bi1 zanjo ustanovljen poseben oddelek na filozofski fakulteti. Te zunanje spremembe so sledile notranjemu razvoju stroke: prvi pomembni spisi, ki sodijo na njeno področje, so na Slovenskem nastali že ob začetku stoletja, sredi tridesetih let pa je stroka z delom Antona Ocvirka dobila tudi obširno in podrobno teoretično utemeljitev. Stvari so tekle torej podobno kot že dosti prej pri razvitejših evropskih narodih in kot se danes nadaljujejo na čedalje širšem območju v Evropi in drugod. Vendar ta proces na Slovenskem ni bil samo bolj ali manj naključna posledica osebnih nagnjenj in posnemanja evropskih zgledov, temveč je povezan z notranjimi razvojnimi nujnostmi naše litemrne vede, ki jo je, tako kot vso znanost v sodobnem času, zajel proces specializacije. Po eni strani je bilo kajpada neizogibno, da je bila slovenska literatura deležna znanstvene obravnave predvsem z nacionalnega literarnozgodovinskega vidika in da je naša literarna veda raziskovala njen razvoj znotraj slovenskih jezikovnih in etničnih meja ter ga povezovala zlasti z drugimi področji nacionalne zgodovine. Po drugi strani pa se je moralo slej ko prej izkazati, da so pri tem ostali zanemarjeni nekateri pomembni vidiki, ki se nanašajo na ustroj in bivanje slovenske literature kot literature. Zato se je ob slovenski literarni zgodovini morala razviti tudi druga smer, ki se je najprej posvetila vprašanjem o zvezah in razmerjih med domačim in mednarodnim, se pravi, evropskim in svetovnim literarnim dogajanjem, o tem, kako in koliko se je slovenska literatura vključevala v širše literarne in kulturne tokove. Na to pa seveda ni bilo mogoče zanesljivo odgovarjati, ne da bi hkrati razčiščevali temeljne pojme in kategorije, ki zadevajo notranji ustroj in sestavine literature, njen način bivanja in funkcioniranja. Gre torej za primerjalno literarno zgodovino in literarno teorijo - oba aspekta, ki ju zajema s tradicijo uveljavljena oznaka "primerjalna književnost" in ki v njenem okviru nista le institucionalno povezana, temveč se predvsem tudi vsebinsko dopolnjujeta.

Odslej je tako kot v vrsti drugih dežel tudi na Slovenskem primerjalna književnost samostojna stroka, ki opravlja svojo specifično funkcijo v slovenski znanosti in kulturi. Sodi namreč v tisto skupino humanističnih ved, ki so po svoji naravi usmerjene v opravljanje specifične kulturne funkcije. Ko raziskuje zveze med slovensko literaturo in evropskimi literarnimi in umetnostnimi tokovi v preteklosti, osvetljuje vrsto virov našega kulturnozgodovinskega razvoja; ko obravnava različne pojave in procese v svetovni literaturi, zlasti tiste, ki so značilni za današnji čas, utira pot za njihovo spoznavanje v slovenskem prostoru in s takšno posredniško vlogo ne bogati le naše znanstvene kulture, temveč tudi našo literarno zavest in ustvarjalnost. Obenem pa odpira eno izmed možnih poti za spoznavanje in uveljavljanje naše kulture v svetu; ni namreč naključje, da se ta stroka v zadnjih desetletjih tako močno razvija zlasti pri manjših evropskih narodih in v deželah v razvoju, ki vidijo v njej sredstvo za uveljavljanje svoje kulturne emancipacije. Seveda pa ostaja ob vsem tem slej ko prej v ospredju njena specifična znanstveno spoznavna funkcija.

Da bi stroka lahko opravljala opisane naloge, potrebuje svoje glasilo. Nekatere sedanje znanstvene in literarne revije sicer res objavljajo tudi članke s področja primerjalne književnosti, vendar je to zanje le postranska dejavnost, zato se v njih ne more docela razviti značilni tip znanstvene in esejistične publicistike, kakršnega goji ta stroka. Naša revija torej namerava zapolniti to vrzel, postaviti v ospredje specifično problematiko stroke in pomagati, da bi lahko izoblikovala svojo pravo podobo in jo prikazala v javnosti. Zato si bo revija na eni strani prizadevala ohraniti in še naprej vzdrževati stik z razvojem stroke po svetu, stik, ki ga je slovenska primerjalna književnost doslej vzpostavljala na nekaterih področjih z manjšimi ali večjimi težavami, ponekod samo registrirala potrebo po njem, ponekod pa tudi držala korak s samimi vrhovi stroke. Obenem pa bo revija upoštevala dejstvo, da mora izhajati iz svojega časa in prostora: tako, da bo kritično pretresala in selektivno prevzemala ter nadaljevala tisto, kar je doslej že ustvarila tradicija slovenske literarne vede, in pa tako, da bo skušala premisliti in utemeljiti svoja stališča glede na to, kakšno je mesto in pomen literature za nas, v tem času in na tem kraju – saj se glede na to oblikuje širši predznanstveni stik z literaturo, ki v dobršni meri vnaprej opredeljuje poznejši potek znanstvenega raziskovanja.

Kakor predvidevamo, naj bi se članki in razprave v reviji nanašali predvsem na tale področja: raziskovanje odnosov med slovensko in evropsko oziroma svetovno literaturo; obravnavanje evropskih in svetovnih Iiterarnih pojavov, procesov, problemov, zlasti tistih, ki so najbolj značilni za današnji čas; teoretične in historične raziskave literarnih vrst in oblik, smeri in obdobij evropske tradicionalne in moderne literature; vprašanja o bivanju, ustroju in funkcioniranju literature; kritično problemsko obravnavanje sodobne literarne vede, njenih različnih smeri, idejno teoretičnih aspektov in metodologij; vse to pa s posebnim ozirom na ustrezne slovenske pojave in na pomen vseh teh kategorij za slovensko literarno vedo ter sploh za našo znanost in kulturo. Poleg razprav in člankov bo revija objavljala tudi bibliografske in dokumentarne prispevke ter poskušala sistematično spremljati izhajanje novih strokovnih del, saj ravno na tem področju čutimo precejšnjo vrzel.

V prvi številki so zbrani prispevki, ki jih po času nastanka loči več kot celo desetletje in so delo vsaj treh generacij slovenskih komparativistov, združuje pa jih to, da so pretežno usmerjeni k načelnim in teoretičnim vprašanjem. Tako sestavljajo pregled, ki mu seveda še veliko manjka do tega, da bi bil popoln, a je kljub temu mogoče trditi, da vsaj v skopi obliki predstavlja najznačilnejše dosedanje težnje, usmeritve in dosežke naše stroke. Posamezne prispevke ločijo precejšnje vsebinske razlike, ki pa jih sploh ni treba zakrivati, saj po svoje pričajo o vsebinskem bogastvu in raznolikosti dosedanjega razvoja. Revija tudi v prihodnje ne namerava uveljavljati kakega posebnega, natančno opredeljenega in vse druge izključujočega koncepta primerjalne književnosti ali sploh literarne vede. Upamo namreč, da prej nakazane temeljne opredelitve dosti na široko označujejo polje, na katerem se lahko v sodelovanju in v ustvarjalnem soočanju mnenj in stališč sreča večina tistih, ki že delajo ali začenjajo delati na ožjem področju naše stroke in na sosednjih področjih in ki razmišljajo o literaturi in literarni vedi, o njunem medsebojnem razmerju ter o njunem pomenu in vlogi v sodobnem svetu.