NOVO

Esej in singularnost // The Essay and Singularity
Mednarodna konferenca / International Conference

Peter V. ZIMA: Esej in esejizem med modernizmom in postmodernizmom / Essay and Essayism between Modernism and Postmodernism

Marko URŠIČ: Kdo govori v Montaignevih Esejih? / Who Speaks in Montaigne’s Essays?

Ignacija J. FRIDL: Esej z vidika antične filozofije / The Essay from the Perspective of Ancient Philosophy

Marko JUVAN: Esej in interdiskurzivnost: Vednost med singularnostjo in sensus communis / The Essay and Interdiscursivity: Knowledge between Singularity and sensus communis

Miran ŠTUHEC: Esej in njegove nacionalne določnice? / The Essay and Its National Qualifiers?

Ivo POSPÍŠIL: Singularnost in češki medvojni esej med tokovi: F. X. Šalda, Karel Čapek, Jaroslav Durych / Singularity and the Czech Interwar Essay among the Streams: F. X. Šalda, Karel Čapek, Jaroslav Durych

Péter HAJDU: Narativni in metaforični diskurz v biografskih esejih / Narrative and Metaphorical Discourse in Biographical Essays

Remo CESERANI: Esejistični slog Walterja Benjamina / The Essayistic Style of Walter Benjamin

Tomaž TOPORIŠIČ: Scenski esej kot singularnost in performativnost / The Essay on Stage: Singularity and Performativity

Tomo VIRK: Esej in narava literarnovednega diskurza / The Essay and the Nature of Discourse in Literary Criticism

Bart KEUNEN: Profana iluminacija skozi esejistično pisanje in mišljenje. Benjamin in Bahtin o vrednosti vsakdanje izkušnje / Profane Illumination through Essayistic Writing and Thinking. Benjamin and Bakhtin on the Value of Everyday Experience

Darja PAVLIČ: Eliotov koncept impersonalnega kritištva in poetika singularnosti / Eliot’s concept of Impersonal Criticism and the Poetics of Singularity

Odkar je esej postal žanr, je meril na partikularno, na odprtost in individualno izkušnjo. Vedno se je izogibal sistematičnemu zaprtju in identifikaciji z realnostjo: identifikaciji subjekta in objekta v racionalističnem ali heglovskem smislu. Na tej ravni bi lahko esej ahistorično opredelili kot žanr, umeščen med filozofijo in literaturo. A takoj ko sprejmemo zgodovinsko perspektivo in se ukvarjamo z vlogo eseja in esejizma med modernizmom (pozna modernost) in postmodernizmom, pridejo na dan funkcionalne in družbene spremembe, ki kažejo, da esej še zdaleč ni filozofska ali literarna stalnica, ampak besedilo, prežeto z zgodovino in politiko. Modernistični esej – v Lukácsevem in Adornovem smislu – meri onkraj obstoječe realnosti, onkraj obstoječe družbene ureditve, in naznanja utopično stanje, ki pa ostaja nedoločeno. Podobno funkcijo ima v esejističnih romanih pisateljev, kakršna sta Musil in Proust, kjer ni le povezan s posebno in individualno izkušnjo, ampak premore tudi utopične razsežnosti v filozofskem, estetskem in umetniškem smislu. Te utopične razsežnosti se v postmodernizmu izgubijo; esej je še vedno povezan s posebno izkušnjo, vendar se odreka ideji kritične negativnosti in boljšega sveta v Adornovem smislu. V delih Rolanda Barthesa, Johna Fowlesa, Johna Bartha in Itala Calvina se esejistično pisanje sčasoma preobrazi v enodimenzionalno igro s tekstualnostjo.

Ever since it became a genre, the essay has aimed at the particular, at openness and individual experience. It has always avoided systematic closure and identification with reality: an identification of subject and object in the rationalist or Hegelian sense. On this level, it would be possible to define the essay ahistorically as a genre located between philosophy and literature. However, as soon as one adopts an historical perspective and considers the role of the essay and of essayism between modernism (late modernity) and postmodernism, functional, social changes come to light that suggest that the essay is by no means a philosophical or literary constant, but a text imbued with history and politics. The modernist essay – in the sense of Lukács and Adorno – points beyond existing reality, beyond the existing social order, and announces a utopian state that remains undefined. It fulfils a similar function in the essayistic novels of writers such as Musil and Proust, where it is not only allied to the particular and individual experience, but takes on utopian dimensions in the philosophical, aesthetic, and artistic sense. These utopian dimensions are lost in postmodernism, where the essay is still related to particular experience, but renounces the idea of critical negativity and a better world in the sense of Adorno. In the works of Roland Barthes, John Fowles, John Barth, and Italo Calvino, essay writing is gradually transformed into a one-dimensional game with textuality.

Michel de Montaigne v uvodnem nagovoru »Bralcu«, s katerim začenja Eseje, izrazi željo, da bi ga svet videl v vsej njegovi individualnosti, kajti »tisti, ki ga slikam, sem jaz sam [moy-mesme]«; in če bi pripadal tistim ljudstvom, ki baje še zmeraj živijo »v sladki svobodi prazakonov narave, tedaj bi se prav rad naslikal ves in docela nag« (prav tam). »To je knjiga dobre vere, bralec«, nam že v prvem stavku zagotavlja pisec Esejev; bistvo te »dobrovernosti« (bonne foy) pa je govoriti resnico, najprej o samem sebi. Pisec sam kot enkratni, edinstveni posameznik je »predmet svoje knjige«, saj »sebe bolj preučujem od česarkoli drugega; to je moja metafizika, to je moja fizika« (III/13). Zgodovinarji filozofije in književnosti radi poudarjajo, da je največja novost Esejev »odkritje posameznika«, namreč da je Montaigne svoje mišljenje in pisanje utemeljil na prepričanju, da se filozofija ne začne z »univerzalijami«, ampak s sámopremislekom, saj nosi »vsak človek v sebi celotno formo človeškega bivanja« (III/2). Esejistični diskurz, ki ga je oblikoval v preseku filozofije in književnosti, pa je »naravna« posledica takšnega izhodišča.

V tem prispevku, po dobrih štirih stoletjih razvoja filozofske esejistike, si zastavljam tri vprašanja o singularnosti v Montaignevih esejih:

1. Ali esejistični diskurz bolj kot kak filozofsko abstraktni omogoča izražanje govorčeve/piščeve individualnosti in, če je tako, ali naj to zmožnost eseja pripišemo predvsem njegovi literarni formi ali pa gre bolj za odločitev, subjektivno intenco samega avtorja? O tem vprašanju razpravljam na »primeru« Montaignevega pisanja o smrti, ki ga v Esejih razvija na treh ravneh (če parafraziram Vladimirja Jankélévitcha): kot govor v tretji, drugi in prvi osebi, drugače rečeno, od filozofije prek pričevanja do osebne izpovedi, vse od eseja na sokratsko temo »filozofirati pomeni učiti se umreti« (I/20) prek pisma očetu po prijateljevi smrti do tiste »vaje« umiranja v osebni »predsmrtni izkušnji« (II/6) in naposled spričo neizbežne starostne bližine smrti (III/13).

2. Ali je v eseju res mogoče pisati o »samem sebi«, o svoji konkretni, človeški eksistenci? Je sploh mogoča takšna iskrenost, ki jo Montaigne zahteva od svojega pisanja? (»Ne sramuj se izreči, česar se ne sramuješ misliti.«) Mar ni mojemu pogledu bolj ali manj »zastrta« lastna duševna in telesna resničnost, tako da vselej, ko želim pisati o sebi, neizogibno pišem o nekem svojem »drugem jazu«, se ubesedujem kot literarni subjekt? O vprašanju možnosti esejistične sámoizpovedi razpravljam na »primeru« Montaignevega pisanja o lastni telesnosti, ljubezenski strasti in starostnih tegobah, navezujoč se zlasti na njegov pozni esej »O Vergilijevih verzih« (III/5).

3. Kdo je esejistični subjekt? Se v subjektovem pogledu esejistični diskurz razlikuje denimo od osebnoizpovedne lirike? V formalnem pomenu gotovo, a tudi pri še tako osebnem eseju se razločujeta subjekt pisanja in zapisani subjekt. Montaigne v eseju »O zavračanju laži« (II/18) ugotavlja: »S tem ko sem se slikal za drugega [tj. za bralca], sem se naslikal tudi zase v razvidnejših barvah, kot sem jih videl poprej. Svoje knjige nisem nič bolj ustvaril, kot je ona ustvarila mene.« Lepo in resnično povedano! Jaz sam pa dodajam vprašanje, mar ne bi bilo dandanes, po štirih stoletjih razvoja novoveškega subjekta, bolje že v nagovoru bralcu reči takole: prav tega človeka (tj. subjekta esejev) bi rad naslikal »vsega in docela nagega« – in če bi bilo mogoče, bi bil to jaz sam, ne le kak moj »drugi jaz«, ampak rajši kar moj »prvi jaz«?

Michel de Montaigne, in the preface of the Essays, addressed “To the Reader”, expresses his wish that the world would see him in his proper individuality, “for it is my own self [moy-mesme] that I am painting”; and if “I had found myself among those peoples who are said still to live under the sweet liberty of Nature’s primal laws, I can assure you that I would most willingly have portrayed myself whole, and wholly naked” (ibid.). At the very beginning he assures the reader that “here you have a book whose faith can be trusted”; the essence of this “trust” (bonne foy) is speaking the truth, first of all the truth of oneself. The writer himself is the “subject of this book”, since “I study myself more than any other subject; that is my metaphysics, that is my physics” (III/13). Historians of philosophy and literature often point out that the “discovery of the individual” is the greatest innovation of the Essays, i.e., that Montaigne founded his thinking and writing in his belief that philosophy did not begin with “universals”, but with personal and individual self-reflection, because “every man bears the whole Form of the human condition” (III/2). And the essayistic discourse, which Montaigne formed in the intersection between philosophy and literature, is the “natural” consequence of such a premise.

In this paper, after more than four centuries of development of the philosophical essayistics, I try to answer three questions about singularity in Montaigne’s essays:

1. Does the essayistic language enable better than some abstract philosophical discourse to express the individuality of the speaker/writer, and if it is so, is this faculty of the essay mostly due to its literary form, or should be rather ascribed to the subjective decision or intention of the author himself? I discuss this question following the “example” of Montaigne’s writing about death, which occurs in the Essays on three levels (if I paraphrase Vladimir Jankélévitch): in the third, second and first persons, otherwise said, going from philosophy to personal witnessing and experience, all the way from the essay on the Socratic theme “to philosophize is to learn how to die” (I/20), through the testimony of the death of Montaigne’s best friend, described in a letter to his father, to his own “practice” of a near-death experience (II/6) and closeness to the end of his life (III/13).

2. The second question is whether it is truly possible to write about oneself: can I write about my very own, particular and unique existence? Is such a sincerity, which is required in Montaigne’s essays by their author, actually attainable? (Non pudeat dicere quod non pudeat sentire.) Is my own mental and physical reality not “veiled” to my view, so that always when I want to write about my-self, I can write only about some “other self” of mine, putting my-self into words as a literary subject? I discuss this question following the “example” of Montaigne’s writing about his own body, his love passions and distresses of his aged days, referring mostly to his late essay “On some lines of Virgil” (III/5).

3. Who is the essayistic subject? What is the difference between the essayistic subject and, for example, the lyrical subject? Of course there is a formal difference, nevertheless, the writing subject and the written subject differ in essays as well as in lyrics. Montaigne, in his essay “On giving the lie” (II/18) states the following: “By portraying myself for others [i.e., for the reader] I have portrayed my own self within me in clearer colours than I possessed at first. I have not made my book any more than it has made me.” Lovely and rightly said! And myself, I am adding the question whether it would be nowadays, after four centuries of the development of modern subjectivity, more appropriate to say to the reader that I would like to paint just this person (i.e., the subject of the essays) “whole and wholly naked” – and if this were possible, this person would be myself, not only some “other self” of mine, but rather my “first self”?

Ignacija J. Fridl
Esej z vidika antične filozofije

Avtorica s historično zaobrnjenega vidika problematizira ustaljeno prepričanje, da esej sodi med tiste literarne zvrsti, o katerih se zdi, da jih je moč – zaradi Montaigneve pionirske rabe te oznake – zgodovinsko povsem jasno opredeliti. A da »nomen« ni vedno »omen«, se izkaže ob množici vsakovrstnih razprav, ki jih njihovi avtorji, zlasti v anglosaksonskem prostoru, dandanes radi naslavljajo kot »An Essay …«. Večinoma gre za strokovne in znanstvene, tudi monografske razprave, analize, študije in teze na predpisano temo, ne pa za poskus izrisati lastni duhovni portret v slogu Montaignevega predgovora k izdaji Esejev leta 1580: »Predmet svoje knjige sem jaz sam.«

Problematičnost sodobne rabe oznake esej pa je moč tudi historično zaobrniti. Ali se esej, ker je pač terminološko vezan na svojega renesančnega očeta, upravičeno obravnava kot »tipičen poznorenesančni pojav, povezan s humanističnimi predstavami o svetu in položaju človeka v njem […], saj empirična skušnja zamenja aristotelovsko statičnost v razumevanju sveta,« kot je zapisal Denis Poniž v študiji Esej (DZS: Ljubljana, 1989)? Pisec je namreč prezrl vsaj dve dejstvi: prvič, da je humanistični poskus opredelitve položaja človeka v svetu temeljil na antičnem razumevanju kozmosa in, drugič, da aristotelovska paradigma statičnosti še zdaleč ni izhodiščni model filozofske razlage človeka in sveta.

Montaigne ponuja imenitno izhodišče o eseju kot refleksiji jaza. Kaj to pomeni? Da jaz z esejistično govorico dejansko stopi v ospredje, celo v središče razmišljanja, ali da jaz premišljuje o sebi prek tematiziranja nekega drugega problema in gre tako za razmerjanje, torej določevanje mere jaza v odnosu do ti, oziroma, širše rečeno, za izpisovanje koordinat jaza v svetu, o katerem razmišlja in prek katerega se določuje?

Z vidika današnjega stanja duha se kaže, da je mišljenje od renesanse naprej izhajalo iz prve teze, in sicer da je potekalo v smeri osrediščenja jaza kot subjekta. Če pa Montaignevo in renesančno misel nasploh prebiramo v obratni smeri, namreč iz perspektive antičnega pojmovanja človeka, zlasti s filozofskega stališča, ki nam ga je prek Platona zapustil Sokrat, lahko izhodišče o eseju kot refleksiji jaza razumemo drugače, namreč da jaz v esejistični formi prek razmisleka o širših zadevah sveta poskuša določiti mero in mejo lastnemu bivanju. Sokrat se je identificiral z delfsko mislijo »vem, da nič ne vem« in na ta način kot prvi opozoril na potrebo po samozamejevanju posameznika (in posamičnega kot takega). Iz tega vidika je treba začeti drugače brati tudi Platonovo filozofijo. Njegov poskus zamejevanja vrednosti konkretnega posamičnega ne moremo izenačevati z diktaturo občega (idej), kot se Platona tradicionalno razlaga. Njegova filozofija ni abstraktna misel, iz katere lahko svoj jaz po potrebi vključi ali izključi, da ji da podobo absolutnosti, temveč živeta misel, misel, ki se zave ne samo individualne bivanjske izkušnje, temveč obenem zmore uzreti človekovo bivanjsko razprtost (med jaz in ti, med željo in obče dobrim, med človekom in kozmosom) in iz tega spoznanja bivanjski izkušnji posameznega postaviti pravo življenjsko (etično) mejo in mero.

V referatu se avtorica na prvi pogled odmakne od prvotno predpisane teme, eseja. Gre za zavestni obrat od neposredne govorice o eseju, da bi ravno prek drugačnega, širšega pogleda na mišljenje sploh prišla do nekaterih poskusnih koordinat pri določevanju esejistične forme. Odgovor na spraševanje o esejističnem pisanju je lahko le esej kot poskus izrekanja lastne bivanjske razprtosti med jazom, ki živi, in jazom, ki o njem premišljuje (oziroma izreka svoje mišljenje). Platon ni torej nič manj izrazit ali nič večji esejist od Montaigna, zakaj esej je s transhistoričnega vidika tista in edina literarna zvrst, ki ne zgolj na tematski, temveč tudi na literarno-ontološki ravni izpričuje bivanjsko razprtost človeka med jaz in ti, med biti posameznik in biti v kozmosu, zato je tako historično kot žanrsko neopredeljiv in enkraten. Gotovo pa je to, da esej v pravem pomenu besede še zdaleč ne more biti »zgolj zapisana literatura«, temveč »živeta misel«, saj razmislek o zadevah sveta brezpogojno določa mejo in mero tistemu, ki ga zapisuje.

By setting an alternative historical perspective, this article undermines the firm belief that the essay belongs to those literary genres which – due to Montaigne’s founding usage of the term – beg a clear-cut historical determination. However, the proof that nomen is not necessarily always omen can be found in the large variety of treatises that nowadays, especially in the English-speaking world, are usually titled “An Essay concerning…”. The majority of these texts consists of expert discussions and scientific treatises, analyses and studies introducing the author’s thesis on a specific topic rather than depicting his/her mental portrait in the style of Montaigne’s introductory words to his Essays in 1580: “The topic of my book is but myself.”

The ambiguity expressed in the contemporary usage of the term, however, deserves its own historical shift. Is the essay, terminologically so obviously related to its Renaissance father, justly deemed a “typical Late-Renaissance phenomenon, related to the humanistic worldview and human condition, with empirical experience taking the place of Aristotelian statics in the understanding of the world”, as Denis Poniž writes in his study The Essay (Esej – DZS: Ljubljana, 1989)? One cannot help but notice that the author neglects at least two facts: that the humanistic endeavor to determine the human condition in the world relies heavily on the Ancient Greek understanding of the cosmos, and that the Aristotelian paradigm of statics can by no means provide suitable grounds for a philosophical explanation of the human being and the world.

Montaigne succeeds in providing a remarkable starting point for his treatise on the essay: the reflection of the Self. What does this mean? Does the Self, with its essayistic language, actually step to the fore, even into the center of reflection? Does it reflect itself through tackling some other issue, which evinces a certain measurement, defining the measure of the Self in its relation to the Other? Or more broadly, does it set the coordinates of the Self in the world, on which it reflects and through which it finds its own determination?

The contemporary frame of mind claims that reflection, at least from the Renaissance onward, originates from the first thesis – namely that it is directed towards the centralization of the Self as the subject. However, if one interprets Montaigne’s and Renaissance thought in general from the reverse perspective (that of the Ancient Greek conception of the human being, especially the one given to us by Socrates via Plato), one can clearly assume a different starting point for the understanding of the essay as the reflection of the Self: through essayistic form, the Self seeks to determine the measure and limit of its own existence through reflection on broader issues of the world. Socrates identified himself with the Delphic thought “I know nothing except the fact of my ignorance” and, in doing so, was the first to stress the importance of self-limitation of the individual (and individuality as such). This view calls for a renewed and different interpretation of Plato’s philosophy. His attempt at limiting the value of concrete specificity cannot be confounded with the dictatorship of the generality (ideas), as is usually the case in the traditional approach to Plato. His philosophy is not an abstract thought, which can arbitrarily include or exclude the Self in order to gain the image of absoluteness; rather, it is a lived thought; a thought that not only gains awareness of its individual existential experience, but also acquires insight into human existential openness (between Me and You, between desire and the universal Good, the human being and the cosmos), and upon this ground sets a true (ethical) limit and measure to the existential experience of the individual.

At first glance, this article shifts away from the main subject matter, the essay. The line of thought is to be understood as a conscious shift from the direct approach to the essay, which opens the possibility of setting provisional coordinates in determining the essayistic form through a different, broader insight into the truth of thinking in general. The answer to the question of essayistic writing can only be an essay as an attempt at articulating one’s own existential disclosedness between the Self that lives and the Self that reflects on life (i.e., articulates its thoughts). Obviously, Plato is no less expressly or no more an essayist than Montaigne is as, from the transhistorical point of view, the essay proves to be the only literary genre which attests to its existential openness between I and You at the literary-ontological level, between being an individual and being in the cosmos, and therefore proves indeterminable and unique in its historicity as well as in its genre. What remains certain, however, is the fact that the essay in the true meaning of the word can by no means be “just written literature”, but also “lived thought”, as a reflection on matters of the world unconditionally determines the limit and measure of the one writing it.

Marko Juvan
Esej in interdiskurzivnost: Vednost med singularnostjo in sensus communis

Čeprav vednost postaja disciplinarno urejena in sistematizirana, se – nakazujeta Lukács in Adorno – vsaj od razkroja antičnega mita ohranja tudi potreba po diskurzih, ki prečijo razmejitve med ustaljenimi vrstami kulturnih praks. Te govorice se odlikujejo s transverzalnim križanjem znanj iz različnih strok in preizkušanjem »specializiranih« posplošitev v kompleksni »totalnosti« življenjskega izkustva in njegovi jezikovni raznoličnosti. Najstarejši med transverzalnimi diskurzi je literarni, v novem veku pa so se mu pridružila množična občila. Literatura in časopisje specializirane sisteme vednosti in njihovo samoregulacijo vsak po svoje soočata z odprto semiozo izkustva. Literatura vednost proizvaja in obnavlja na način singularnosti. Po Attridgeu in Clarku se v literaturi dogodek edinstvene eksistencialne fokalizacije uresničuje prek poetske sintaktike, tj. neponovljive konfiguracije informacije, ki je ni mogoče prevesti v nobenega od obstoječih označevalnih sistemov (filozofijo, znanosti, religijo, politiko itn.). Na drugi strani pa tiskani mediji težijo k ravno takšni prevedljivosti, občosti in doksi, ki jih prek splošno dostopnega jezika vzpostavlja javno mnenje. Obe vrsti transverzalne vednosti, literarno in medijsko, pa povezuje sensus communis, v logičnem in retoričnem pomenu 'obče znanega', 'zdrave pameti', 'tistega, kar že ve ali lahko dojame, doživi vsakdo', pa tudi v Kantovem pomenu 'skupnostnega čuta' kot nujne predpostavke estetske sodbe, sodbe okusa. V etimologiji francoske besede essai je zajet znani pomen 'poizkusa', 'preizkusa', ki napoveduje značilno provizorično, empirično in eksperimentalno, skeptično, kritično in individualno (singularno) razmerje do tradicionalne vednosti. Beseda pa vsebuje še pomen 'pokušanja', kar esej postavlja v pojmovno polje okusa, s tem pa tudi čutnega spoznavanja, impliciranega v koncepcijah estetskega in književnosti.

Montaignev in Baconov esej – tipično novoveški, v humanističnem individualizmu utemeljeni žanr – po Foucaultu uteleša premik od srednjeveškega komentarskega razmerja do tradicijske vednosti k empiričnemu in kritičnemu odnosu, iz katerega se je na podlagah kartezijanske metodičnosti razvila moderna znanost. Po Goodu se esej ni pridružil sistematiki, disciplinarni samoregulaciji in progresizmu znanosti, pač pa je vztrajal pri singularnosti književnih del. Esej je osebno izkustvo še naprej interdiskurzivno soočal z različnimi področji razpravljanja ter v pisanju oblikoval fragmentarno, perspektivirano in estetsko resnico. Ne glede na literarno singularnost eseja ne moremo spregledati opiranja na sensus communis. Esej se je razvil iz medbesedilnega navezovanja na obča mesta (loci communes), iz komentiranja in uporabe antične topike. Kantovski sensus communis je predpostavljen v estetskem razmerju do vednosti: kot »polliterarni« žanr se esej giblje med »kvazi-sodbami« literature – te služijo »brezinteresnemu« dojemanju portreta fikcijske osebe – in preverljivimi sodbami nefikcijskih diskurzov. Esej absorbira koncepte drugih disciplin, a jih poetsko pretopi v promiskuitetno vezljivost besede, ki daje vtis življenjske totalnosti izkustva. Znanje, ki ga predstavlja esej, dobiva dvoumen status: preverljive propozicije so zajete v modalnost, prek katere se v estetskem doživljanju razodeva perspektiva osebne navzočnosti. Merilo resničnosti estetsko posredovanega pričevanja pa ni več skladnost z dejstvi, temveč avtentičnost prikazane eksistence. Sensus communis v eseju nastopa tudi v pomenih 'zdrave pameti', 'obče znanega', 'splošno razumljivega, dojemljivega'. Esejisti so se pogosto lotevali tem, ki veljajo za splošno življenjske, doživljajsko dostopne vsakomur, niso pa bili imuni proti stereotipom, predsodkom in zdravorazumskemu sklepanju. Stereotipija vzpostavlja sam subjekt izkustva, kolikor je to spontano, »predznanstveno«. Na obča mesta javnega diskurza se esejist opira, ko se hoče približati »splošnemu bralcu«. Esej se je od 18. stoletja selil v časopisje, kjer se je identificiral s publicističnimi žanri (feljton) in postal ranljiv za ideologije, reproducirane v njih. Razpetost eseja med singularnostjo literarizirane eksistence in ideologizirano vednostjo (medijskega) sensus communis se kaže še v sodobnih slovenskih besedilih tega žanra (Rožanc, Jančar).

Marko Juvan
The Essay and Interdiscursivity: Knowledge between Singularity and sensus communis

Knowledge is becoming organized and systematized into disciplines; however, as Lukács and Adorno point out, at least since the disintegration of the ancient myth there has also been preserved a need for discourses that bridge the gap between established types of cultural practices. These languages distinguish themselves through transverse crossing of knowledge from various disciplines and through the testing of “specialized” generalizations in the complex “totality” of life experience and its linguistic diversity. The oldest among the transversal discourses is literature, and in the modern era this has been joined by the mass media. Literature and periodicals have confronted specialized knowledge systems and their self-regulation each in their own way through open semiosis of experience. Literature produces knowledge and renews it in the manner of singularity. According to Attridge and Clark, in literature an event of unique existential focalization is realized through poetic syntax; that is, an unrepeatable configuration of information that cannot be translated into any existing signifying system (philosophy, science, religion, politics, etc.). On the other hand, the print media are tending to a level of translatability, generality, and doxa such as are established by public opinion through generally accessible language. Both types of transversal knowledge – literary and media – are connected by a sensus communis in the logical and rhetorical sense of ‘generally known,’ ‘common sense,’ ‘that which is known or can be understood or experienced by everyone,’ and also in Kant’s sense of a “communal sense” (Gemeinsinn) as a necessary prerequisite for aesthetic judgment, for the judgment of taste. The etymology of the French word essai includes the well-known meaning ‘experiment, test,’ which declares a significantly provisional, empirical and experimental, skeptical, critical, and individual (singular) relationship to traditional knowledge. However, the word also includes the sense ‘tasting,’ which directs the essay into the semantic field of taste, and with this also evokes the sensory cognition implied in the concepts of the aesthetic and literature.

According to Foucault, the essays of Montaigne and Bacon (a typically modern genre founded on humanistic individualism) embody the shift from the medieval commenting relationship toward traditional knowledge to the empirical and critical relationship from which modern science developed on the basis of the Cartesian notion of method. According to Good, the essay did not join the systematic, disciplinary self-regulation and progressism of science, but persisted in the singularity of literary works. The essay further interdiscursively confronted personal experience with various areas of discussion, and in writing it shaped a fragmentary, perspectivized, and aesthetic truth. Regardless of the literary singularity of the essay, one cannot overlook its reliance on the sensus communis. The essay developed from intertextual connection to the loci communes, from commentary on and use of ancient topics. Kant’s sensus communis is represented in the aesthetic relationship to knowledge: as a “semi-literary” genre, the essay moves between the “quasi-judgments” of literature (these serve the “disinterested” comprehension of the portrait of a fictitious person) and the verifiable judgments of nonfiction discourse. The essay absorbs the concepts of other disciplines and melds them into a promiscuous valence of the poetic word, which gives the impression of total life experience. The knowledge that the essay presents acquires an ambiguous status: verifiable propositions are captured in modality, through which the perspective of personal presence is revealed in aesthetic experience. However, the criterion of the truth of the aesthetically conveyed testimony is no longer its agreement with the facts, but the authenticity of the existence portrayed. The sensus communis in the essay also appears in the sense of ‘common sense,’ ‘general knowledge,’ and ‘that which is generally understood or comprehensible.’ Essayists have often tackled topics pertaining to general life and experientially accessible to everyone, and they have not been immune to stereotypes, prejudices, and conclusions based on common sense. The stereotype itself establishes a subject of experience, inasmuch as it is spontaneous and “pre-scientific.” Essayists rest on the loci communes of public discourse when they seek to engage the “general reader.” Since the eighteenth century, the essay has become established in newspapers, where it is identified with journalistic genres (e.g., the feature column or feuilleton) and has become vulnerable to the ideologies reproduced in them. The essay’s tension between the singularity of literarized existence and the ideologized knowledge of the (media) sensus communis is also shown in contemporary Slovenian texts of this genre (e.g., Rožanc and Jančar).

1. V referatu in diskusiji bom na primerih slovenske esejistike pokazal, kako negotove so sodbe o tem, kaj je esej in kako varljivo je sklepati o vplivih kulturnih, političnih in zgodovinskih okoliščin na njegov nastanek.

2. Prvi se je v slovenski teoriji vprašanj, povezanih z zvrstnimi oznakami eseja, temeljito lotil Janko Kos in naštel formalne sestavine, ki naj v eseju ne bi manjkale. Ob tem je treba ugotoviti, da avtorji denimo »priporočila« o dolžini eseja pogosto niso upoštevali Tako je na primer Josip Vidmar dvajset let po zbirki Drobni eseji (1962) objavil iz kratkih poglavij sestavljen obsežen Esej o lepoti in se v obeh primerih povsem odmaknil od obsega, ki naj bi bil po Kosu zamejen nekako z eno avtorsko polo. Takih primerov je v slovenski esejski praksi seveda še več. Enako velja za jezikovno in slogovno plast eseja. Tudi tokrat lahko med vidnimi slovenskimi esejisti brez težav najdemo očitna odstopanja od »pričakovanega«. Pomisliti je treba le na zelo znanega esejista Draga Jančarja, ki mu jezik gotovo ne pomeni posebnega estetskega izziva, »muzikalne triade, simetrija ter krožna figura« pa preizkusa lastnih sposobnosti jezikovnih presežkov. Ta esejist namreč jezik razume v glavnem kot sredstvo, ki naj omogoči logično in k sintetičnemu zaključku usmerjeno razvijanje misli. Tudi takih primerov v slovenski esejistiki ne manjka. Nič drugače ni, če pomislimo na določnice notranjega sloga.

3. Mislim, da je glavni pogoj za nastanek eseja apriorni dvom, da so stvari v resnici take, kakršne se kažejo. Pri tem je pomembno, da se je esej dejansko pojavil v času, ki je poudaril človekovo individualnost in suverenost ter s tem spodbudil njegovo refleksijo samega sebe in sveta. Dober dokaz za to sta pozna humanista in pomembna esejista Michel Eyquem de Montaigne ter Francis Bacon oziroma takratne okoliščine, ki so očitno bile prek poudarjanja osebne svobode zunanji pogoj za esejistovo spraševanje o relevantnosti utrjenih sistemov. Na tej podlagi bi mogli pričakovati, da je slovenska esejska produkcija omejena predvsem na tista zgodovinska obdobja, ki so bila v idejnem smislu pluralna, politično demokratična in duhovno osvobojevalna. V tem smislu so bila plodna leta med svetovnima vojnama in še posebej zadnji desetletji 20. stoletja. Pomisliti je treba le na križanje vsebin, ki je prihajalo do izraza denimo v esejistiki Josipa Vidmarja, Bratka Krefta in Franceta Vodnika ter drugih. Čas postmodernega dvoma v obstoj avtoritet pa je tako ali tako izjemno ugodno vplival na porast esejistične radovednosti, skepse in prevpraševanja. Toda eseji so nastajali tudi v razmerah, ki še zdaleč niso bile ugodne. Ugotoviti je treba, da je bila esejistična produkcija zelo opazna že kmalu po letu 1950 – v času, ki je bil v želji po presajanju logike zgodovinskega materializma na ravni javnega in zasebnega življenja brezmočen, nekreativen in letargičen. Politični socializem je brez dvoma spodbujal splošno prilagodljivost, pragmatičnost in neinventivnost, a dela Jožeta Javorška, Andreja Inkreta, Matjaža Kmecla, Kajetana Koviča, Primoža Kozaka, tudi Dušana Pirjevca in Cirila Zlobca ter seveda Josipa Vidmarja in Bojana Štiha dokazujejo, da je bil esej v smislu specifičnega kreativnega razmerja do sveta z vsemi svojimi mentalnimi in formalnimi določnicami v slovensko kulturno in duhovno okolje tako vpet, da mu niti enopartijski politični sistem, negovanje kolektivnega duha ter pogosto izrazito nedemokratična kulturna politika niso mogli do živega.

4. Razpravljanje o eseju, njegovi socialni vlogi, kontekstualnih zvezah, umeščenosti v določene duhovnozgodovinske paradigme, o njegovi popularnosti itn. zato lahko razumem le kot eksperiment, kaj vse esej da je, kakšno funkcijo mu lahko pripišemo, kako omogoča transparentnost tudi zelo osebnih stališč oziroma prehajanje zasebnega v javno in obratno ter v kakšnem smislu je ploden stik med singularnim in generalnim, kakšen je njegov pomen v smislu perspektivizacije problema itn.

1. In this paper and in my discussion I use examples of Slovenian essay writing to demonstrate how judgments about what the essay is and is not, and how the cultural, political, and historical circumstances influencing its production, are uncertain and how surprisingly deceitful these seemingly stable and practically accepted definitions can be.

2. Janko Kos was the first in Slovenian theory to conduct thorough research on questions regarding the typological denotations of the essay, and he listed the formal components that should not be excluded from it. However, it must be acknowledged that his “recommendations” about the length of the essay were frequently violated. For example, twenty years after issuing the collection Drobni eseji (1962), Josip Vidmar published an extensive essay titled Esej o lepoti that was made up of short passages, and so in both examples he completely moved away from the size that, according to Kos, should occupy approximately 16 typewritten double-spaced pages. There are, of course, more such examples in Slovenian essay writing. The same is true of the linguistic and stylistic layers of the essay. Here too, one can find obvious deviations from the “expected” even among the more important Slovenian essayists. One only need think of Drago Jančar, to whom language certainly does not represent some special aesthetic challenge, “musical triad, symmetry, and circular figure,” or the trial of his personal skills of linguistic surpluses. Namely, this essayist understands language mainly as a means of logical development of thoughts directed toward a synthetic ending. Slovenian essay writing is also not short of such examples. One draws the same conclusions if one considers characteristics of internal style.

3. In my opinion, the principal condition for the creation of the essay is the a priori doubt that things are really the way they seem. The notable fact is that the essay actually arose in an era that emphasized the individuality and sovereignty of the human being and thus his reflection on himself and the world. Eloquent proof of this statement is the late humanists and important essayists Michel de Montaigne and Francis Bacon, as well as the circumstances of the time, which were obviously past emphasizing personal freedom, tolerance, and democratization of the external conditions of the essayist questioning the relevance of the fortified systems. Following what is stated here, it can be expected that Slovenian essayistic production would be limited to those historical eras that in the ideal sense were pluralistic, politically democratic, and spiritually liberating. Certainly, the interwar years and especially the last two decades of the twentieth century were fruitful. One must consider the intersection of the content that found expression, for example, in the essays of Josip Vidmar, Bratko Kreft, France Vodnik, and others. The time of postmodern doubt in the existence of authority was in one way or another extremely advantageous for promoting essayistic curiosity, skepticism, and re-questioning in essays. However, essays also arose under circumstances that were not favorable at all. It is clear that essay production became prominent soon after 1950 – when, due to attempts to transplant the logic of historical materialism into public and private life, the times were uncreative and lethargic. Communism no doubt stimulated general conformism, pragmatism, and lack of inventiveness. Nonetheless, the works of Jože Javoršek, Herbert Grün, Andrej Inkret, Matjaž Kmecl, Kajtan Kovič, Primož Kozak, Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec, Ciril Zlobec, and, of course, Josip Vidmar and Bojan Štih demonstrate that the essay in the sense of special reflection and self-reflection, with all of its own mental and formal definitions, was so firmly grounded in Slovenian culture and its mental environment that even the one-party political system, promoting the collective spirit and often distinctly undemocratic cultural politics, could not uproot it.

4. This discussion about the essay, its social role, contextual connections, and installation into certain mental and historical paradigms, its the popularity, and so on can therefore be understood only as an experiment of all that the essay is, which function can be assigned to it, how it enabled the transparency of some very personal points of view or a passing over from private to public and vice versa, and in what sense contact between singular and general is productive, and what its meaning is in the sense of contextualizing the issue.

Ivo Pospíšil
Singularnost in češki medvojni esej med tokovi: F. X. Šalda, Karel Čapek, Jaroslav Durych

Začetki modernega češkega eseja segajo v drugo polovico 19. stoletja, čeprav so njegove korenine nasploh starejše. Toda šele uspešen zaključek procesa češkega narodnega preporoda in začetek češkega modernizma pod vplivom francoskih poetes maudits sta pokazala pripravljenost češkega kulturnega prizorišča, ki se je nagibalo k prevladujoči svetovljanski miselnosti Evrope, da sprejme esej kot žanr v vsej njegovi jezikovni in slogovni kompleksnosti. Čeprav je bilo med generacijo češke »moderne« od devetdesetih let 19. stoletja naprej veliko dobrih esejistov, smo izbrali tri, ki razločno ponazarjajo singularnost češke esejistične pisave v 20. stoletju, obenem pa kažejo na tesne vezi z drugimi nacionalnimi literaturami in kulturnimi okolji. F. X. Šalda je bil tesno povezan z začetnim obdobjem češke »moderne« po letu 1890 pa tudi z njenim nadaljnjim razvojem in s češkoslovaškim avantgardnim gibanjem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Bil je vnet zagovornik moderne francoske književnosti, francoskega načina ustvarjanja artefaktov in francoskega esejističnega pisanja, polnega čustvenih izrazov, metafor in bogatega podobja. Njegova redna, goreča kritiška dejavnost, struktura njegovih kritik in poseben žanrski izbor, ne le njegove knjižne ocene, ampak tudi študije in kritiški Šaldův zápisník (Dnevnik), so izoblikovali novo poetiko češkega eseja in pomenijo tudi določeno stopnjo v razvoju češkega kritiškega in umetniškega jezika.

Karel Čapek je bil predstavnik mlajše generacije, ki je kritizirala enostranskost svojih predhodnikov, pobudnikov češkega modernizma: njegovo neoklasicistično pisanje in kulturna usmeritev sta bili raznoliki, saj je odraščal v nemški kulturi, močno pa je nanj vplivala tudi ruska, francoska in angleška oziroma britanska esejistika, v kateri so odsevali določeni tokovi filozofije britanskega utilitarizma in predvsem ameriškega pragmatizma. Njegovo nagnjenje k žanrski strukturi eseja je razvidno tudi iz kratkih zgodb.

Jaroslav Durych je predstavljal tip grobe katoliške, neo- ali psevdobaročno čustvene, napadalne, ofenzivne in agresivne esejistike, ki je protestirala proti meščanski civilizaciji, konformizmu, ateizmu in vulgarnemu materializmu ter težila k absolutnim duhovnim vrednotam. Njegovi eseji so pomenili vnovično vzpostavitev konservativnega sloga v politični in literarni misli.

Ivo Pospíšil
Singularity and the Czech Interwar Essay among the Streams: František Xaver Šalda, Karel Čapek, Jaroslav Durych

The beginnings of the modern Czech essay go back to the second half of the nineteenth century, although its roots in general are even older. Nevertheless, only the successful completion of the Czech national revival and the start of Czech modernism under the impact of the French poetes maudits demonstrated the preparedness of Czech cultural life, which tended towards the European cosmopolitan mainstream, to accept the essay as a genre in its linguistic and stylistic complexity. Although there have been a great many good essayists in the Czech moderna generation since the 1890s, three examples have been chosen here, representing distinct manifestations of the singularity of Czech twentieth-century essay writing, which at the same time showed close links to other national literatures and cultural environments. First, František Xaver Šalda was closely connected with the initial period of the Czech moderna of the 1890s, with its further development as well as with the Czechoslovak avant-garde movement of the 1920s and 1930s. Šalda was a passionate propagator of modern French literature, the French way of creating artifacts, and French essay-writing full of emotional expressions, metaphors, and rich imagery. His regular, fervent criticism, the structure of his critiques, his specific genre selection (not only reviews, but also studies), and his critical Šaldův zápisník (Diary) formulated a new poetics of the Czech essay and also represented a certain stage of the development of Czech critical and artistic language.

Second, Karel Čapek was a representative of a younger generation criticizing the one-sidedness of its predecessors, the initiators of Czech modernism. His neo-neo-classical writing and his cultural orientation were multipolar. In addition to a natural knowledge of German culture, his work was primarily influenced by Russian, French, and British styles of essay-writing reflecting certain strands of the philosophy of British utilitarianism and, above all, American pragmatism. Čapek’s tendency towards the essay genre structure can also be observed in his short stories.

Third, Jaroslav Durych represented a type of robust Catholic, neo- or pseudo-baroque emotional, attacking, offensive, aggressive essay-writing protesting against bourgeois civilization, conformism, atheism, and vulgar materialism, and tending towards absolute spiritual values. His essays represented a sort of a reconstitution of conservative style in political and literary thought.

Biografski esej je narativno in diskurzivno besedilo. Razprava obravnava razmerje med narativnimi in retoričnimi elementi v biografskih esejih, ki jih je napisal Kálmán Mikszáth (1847–1910) kot uvodne študije v zbirko knjig, ki je izhajala v letih 1906–1912 in prinašala reprezentativen izbor madžarskih romanov v šestdesetih zvezkih. Mikszáth je napisal kar 28 uvodnih esejev, za katere je značilno ostro nasprotje med preprosto pripovedjo in vmesnimi analitičnimi odlomki. To nasprotje si lahko razložimo s tradicijo klasične retorike (narratio mora biti preprosta) ali z različnimi metodami spoznavanja (narativizacija vs. metafora). Toda biografska predstavitev mora bralce tudi zabavati; če ni pripovedi, ki bi v njih vzbudila zanimanje, jim ponuja nekaj užitka vsaj nezaustavljiva lepota tropov.

Razprava analizira antitetične strukture literarnega vrednotenja, ki se včasih končajo s sintezo, pogosteje pa težijo k nekakšni ohlapnosti. Literarnost pisave nekaterih avtorjev opisujejo različni tropi, in razprava – ki sicer ne ponuja izpopolnjene tipologije tropov o literarnih besedilih – se osredotoča na nekaj primerov, ki jih analizira s stališča nakazane ideologije. Razmeroma pogoste so gastronomske metafore, skozi prozopopejo maternega jezika pa se lahko včasih prikrade tudi erotični jezik.

A biographical essay is both a narrative and a discursive text. This paper analyses the relationship of the narrative and rhetoric formation of a body of biographical essays written by a single author, Kálmán Mikszáth (1847–1910), as introductions to a series of books. This series contained a representative collection of Hungarian novels in 60 volumes, published between 1906 and 1912. Mikszáth actually wrote 28 introductory essays, which are characterized by a sharp contrast between plain narrative and ornate analytical passages. This contrast may be explained through the tradition of classical rhetoric (narratio should be plain) or through various methods of cognition (narrativization vs. metaphor). However, a biographical introduction must also entertain readers; when there is no narrative to interest readers, the overwhelming beauty of tropes offers some pleasure.

The paper analyses the antithetic structures of literary evaluation, which sometimes result in syntheses, but more often tend to a kind of liquidity. The literariness of some authors’ writing is described through various tropes, and this paper – without offering a full typology of tropes on literary texts – selects some examples to be analyzed from the viewpoint of implied ideology. Gastronomic metaphors are rather frequent, and erotic language can also sneak in through the prosopopoeia of the Mother Tongue.

Prispevek se ukvarja s posebnim esejističnim slogom Walterja Benjamina. Vsi različni žanri pisanja – od akademske disertacije do časopisnega članka, od filozofskega aforizma do knjižne ocene, od opisa mest in dežel, ki jih je obiskal, do osebnih spominov, od zbirke preostankov preteklosti do utopičnih projekcij nove politične in družbene prihodnosti – imajo na sebi nekaj alegoričnega in nadrealističnega, kar nosi v sebi skrivne in zasebne (ter esejistične) pomene, obenem pa vsebuje preroško, halucinacijsko napetost.

This paper examines the peculiar essayistic style of Walter Benjamin. All of the various genres of his writing – from the academic dissertation to the newspaper article, from the philosophical aphorism to the book review, from the description of cities and countries visited to personal memoirs, from collections of leftovers from the past to utopian projections of a new political and social future – have an allegorical and surrealistic quality, with hidden and private (and essayistic) meanings, but also with a prophetic, hallucinatory tension.

V astrofiziki poznamo (če izvzamemo začetno stanje vesolja) dve vrsti singularnosti: golo singularnost in zakrito (črno luknjo). V polju literarne ustvarjalnosti temu ustrezata dva modela produkcije: simbolistični in eksistencialistični. Simbolizem in eksistencializem se torej ne kažeta kot dve kronološko različni literarnozgodovinski strukturi, ampak kot dve formi pisave. Simbolistični teksti reprezentirajo transcendentalno podobo sveta, eksistencialistični pa svet producirajo v odsotnosti slehernih metafizičnih počel v njegovi obstojnosti. Ta razlika se kaže tudi na ravni strategij pisave. Ločimo med deskriptivno (konformno) funkcijo in ekspozitivno (performativno) funkcijo jezika. Ena zakriva primarno naravo tekstualnega stroja, druga pa jo izpostavlja. Primarni zmožnosti pravimo poietična (ustvarjalna, stgr. poiesis). Prva jo postavlja v službo mehanizmov oblastne moči (nihilistične socialne mašine), druga pa pisavo generira kot ontološki stroj (poiesis kot vrenje biti), ki kot stranski proizvod razkriva tudi delovanje nihilistične mašine.

V prispevku pokažemo, da je esej tista hibridna forma ustvarjalnega zapisa, ki v polju transcendentalne distance in zakritega zapisovanja moči izpostavi primarno razsežnost pisave kot ontološkega (estetskega) stroja. Tovrstna metanaravnanost ni samo-nanašalna, ampak izkazovalna. V polju strukturacij pomenskih povezav vedno znova izkazuje primarno razsežnost pisave, ki je zunajpomenski generator postajanja in obstojnosti postanega. Trdimo, da ta ustvarjalnost dobavlja bit (obstoj) sveta. Esej v luči razkritosti biti pomeni tisto delovanje, ki omogoča pojavljanje biti kot biti sveta, označi ga logos apofantikos, kot je zapisal Aristotel. To pa se ne dogaja kot poročanje, ampak kot neposredno pričevanje. Esej je gola singularnost na delu, ki je ne zastira nihilistični horizont, v igri zlorabljanja sveta, ki obstaja.

V zaključnem delu spoznanja, ki smo jih razvili v eseju, kritično apliciramo v njihovi konkretni analizi v nekem sodobnem eseju o slovenskem slikarstvu po letu 2000.

Astrophysics distinguishes two types of singularity (discounting the initial state of the universe): naked singularity and concealed singularity (black holes). Correspondingly, in literary creativity one can speak of two models of production: symbolic and existential. Symbolism and existentialism thus emerge not as two chronologically distinct structures in literary history, but rather as two modes of writing. Whereas symbolic texts represent a transcendental world view, existentialist ones reproduce the world in the absence of any kind of metaphysical cause. This distinction can also be traced at the level of writing strategies. Here one can distinguish between a descriptive (conformist) function of language and an expository (performative) one. Whereas the former conceals the primary nature of textual machinery, the latter reveals it. If the primary potential is known as poietic (i.e., creative, from ancient Greek poiesis), then in the former case the poietic is placed in the service of power mechanisms (nihilistic or manipulatory ideological social machinery) and, in the latter, it is the motor that generates writing itself as an ontological fact (poiesis as fermentation of being). As a side product, it also reveals the nihilist machinery at work.

The paper argues that the essay is that hybrid form of creative writing that, operating from within the fields of transcendental distance and concealed inscription of power, is eminently suited to expose the primary dimension of writing as ontological (aesthetic) machinery. This type of meta-orientation is not merely self-referential, but also demonstrative. In the structured field of meaning, it already and always demonstrates the primary dimension of writing – namely, that of a linguistic aggregate operating outside the linguistic function of conveying meanings (established social relations of power) – and thus generates the very “coming into being” (becoming) and the very existence as permanence of the things created. Thus I contend that this creativity generates being – the very existence of the world as existing as such (Heidegger). From this perspective, the essay as a genre signifies the very form of linguistic (ontological) practice (logos apophantikos, according to Aristotle) that generates the being of the world as the existing one. This reveals an obvious ethical standing. It can never happen by way of reportage (representation), but only as direct linguistic testimony, as an event (Badiou). The essay is naked singularity at work, a discourse that is not censored (i.e., covered) by the nihilistic horizon of power and abuse.

Finally, I apply the theoretical findings of this paper to a concrete critical analysis of a recent essay about post–second millennium Slovenian art that both illustrates and abuses both discursive practices.

Prispevek bo na podlagi primerov iz sodobnih uprizoritvenih praks spregovoril o odrskem eseju kot dinamiki singularnosti in mnoštva, »jaza«, ki nima nobene prioritete pred »mi«, eksistence subjekta, ki je po svojem bistvu vselej ko-eksistenca (J.-L. Nancy); ter kot o performativni avtopoetični feedback zanki med izvajalci in občinstvom, dogodku-predstavi kot performativnem dejanju, ki provocira in integrira emergenco (E. Fischer-Lichte). Navezal se bo in povezal dva teoretska koncepta: Nancyjev ponovni premislek koncepta skupnosti, ki ne temelji na kaki individualni subjektivnosti, v kateri »biti« vselej pomeni »biti z«; ter koncept estetike performativnega pri E. Fischer-Lichte, ki vpeljuje Austinov pojem performativ v teorijo uprizoritvenih umetnosti. Tako bo skušal ugotoviti, ali lahko tudi v primeru izbranih odrskih fenomenov govorimo o posebni obliki uprizoritvenih praks kot esejistične pisave, za katero je značilna odprta forma, prestopanje meja med različnimi umetniškimi mediji, pri katerem prihaja do odsotnosti prioritete »jaza« (avtorja, izvajalca, gledalca) pred »mi« (izvajalcev in receptorjev, ki lahko tudi izmenjujejo svoje vloge), hkrati pa tudi do tega, da teorija postane konstitutivno okostje predstav (M. Šuvaković). Preveril bo, ali lahko na odru in v avditoriju pride do performativnega dejanja, združujočega singularnost in mnoštvo, tekstualno in performativno kulturo. Hkrati nas bo zanimalo, v kakšnem smislu odrski eseji kot posebni sistemi reprezentacije proizvajajo to, kar A. Badiou imenuje s pojmom mišljenje, ki ga ni mogoče misliti, ker v govorico zajame singularno prezenco čutnega, tj. mišljenje, v katerem se vzpostavljajo singularne, umetnosti lastne resnice. Oziroma to, kar D. Attridge ob tem, ko govori o singularnosti literature, poimenuje s pojmom pojavitev umetnine kot posebne vrste »dogodka«, ne več toliko kot objekta, temveč predvsem kot dogodka, ki se lahko ponavlja, ne da bi bil v svojih ponovitvah kadarkoli identičen. Ali to, kar (prevedeno v logiko dogodkovnosti) E. Fischer-Lichte prepozna kot neponovljivost, vsakokratno drugačnost in enkratnost uprizoritve.

Taking into account some examples of the contemporary performing arts, this paper takes a closer look at the phenomena of the “theatrical” essay or the essay on stage as an example of: a) The dynamic tour de force of singularity and plurality, the incarnation of the fact that there is no being without “being-with,” that “I” does not come before “we” (i.e., Dasein does not precede Mitsein), and that there is no existence without coexistence (Jean-Luc Nancy); and b) the performative antipoetic feedback loop between actors and spectators, the event of the performance that provokes and integrates emergence and thus blurs the distinctions between artist and audience, body and mind, and art and life (Erika Fischer-Lichte).

The paper takes into account two concepts: Nancy’s “singular plurality,” which refuses to start with the opposition of same and other, arguing instead for a primacy of relation, the “in-common” and the “with”; and Fischer-Lichte’s aesthetic of performativity tracing the emergence of performance as an “art event” in its own right. Putting into dialogue these two concepts and applying them to selected stage phenomena, an attempt is made to speak about essayistic approaches to the performing arts, which have in common openness, hybridity, the change in priority from “I” (the artist, the spectator in the singular) to “we” (the performers and spectators interchanging their traditional roles); about crossing the borders between artistic and theoretical disciplines, in which theory becomes a constituent part of the performance (Miško Šuvaković).

Furthermore: can one suppose that a performative act on stage unites the singular and plural, the textual and performative culture? Can one claim that the essay on stage produces what Alain Badiou defines with his statement that art itself is a procedure of truth and therefore no longer a rival to philosophy and theory as it provides material for philosophy and is as such no longer a supplement inasmuch as it carries its own self-sufficient truth? Moreover, in parallel to what Derek Attridge claims for the singularity of literature, can one also talk about the conception of performative artwork and its occurrence as a particular kind of event, to which Attridge gives the name “performance?” That is, a performative event in which art is experienced less as objects than as events – and events that can be repeated over and over again, and yet never seem exactly the same?

Razprava bo najprej na kratko začrtala žanrske karakteristike eseja, kot jih je mogoče razbrati iz nekaterih filozofsko intoniranih obravnav (Lukács, Adorno), nato pa se bo posvetila pretresu vloge esejističnega diskurza v literarni vedi. Pri tem bo izhajala iz terminoloških smerokazov (»literary criticism« v angleški govorni rabi nasproti »literary science«; »literarna veda« v slovenski nasproti »literarna znanost«), nato pa bo – tudi v navezavi na pojem singularnosti literature – skušala prikazati pomen in posebno vlogo esejističnega diskurza v literarni vedi.

This paper first briefly delineates the genre characteristics of the essay, as they can be understood from some philosophically colored treatments (e.g., Lukács and Adorno). It then focuses on the role of essay discourse in literary criticism. The discussion is based on terminological signposts (“literary criticism” vs. “literary science” in their English and Slovene usages), and then, in connection with the conception of the singularity of literature, it seeks to present the significance and particular role of essay discourse in literary criticism.

Bart Keunen
Profana iluminacija skozi esejistično pisanje in mišljenje. Benjamin in Bahtin o vrednosti vsakdanje izkušnje

V senci pionirjev literarnega kritištva – ruskega formalizma, praškega strukturalizma, nove kritike – ostaja vzporedna tradicija mislecev v iskanju takšnega pojmovanja literature, ki bi bilo uporabno v kontekstu filozofije kulture. Predstavniki te tradicije – dialektični misleci, kakršna sta mladi Lukács in Walter Benjamin, postformalistični neokantovci, kakršen je Mihail Bahtin, neoaristotelovci, kakršna sta Northrop Frye in Frank Kermode, ter francoski poststrukturalisti, med katerimi so Blanchot, De Certeau, Foucault in Deleuze ter Guattari – skušajo povezati literaturo s teorijo vsakdanje izkušnje. Na eni strani jih zanima opisovanje »odtujene« oblike izkušnje, na drugi pa se zanimajo za bolj avtentične oblike izkušnje. Da bi razložili slednje, se nekateri zatekajo k esejistični obliki pisanja. Drugi namenoma uporabljajo esej, da bi se pri svojem izražanju izognili načinom mišljenja, ki jih obsojajo kot preveč abstraktne, preveč sistematične, preveč represivne.

Teme te konference se bom lotil tako, da bom pokazal na »esejističnost« kot sredstvo za reševanje vsakdanje izkušnje pred odtujenim načinom življenja. Esej so, v nekaterih od njegovih zgodovinskih preoblek (od Montaigna do dnevnika The Spectator, od Louisa Sébastiena Merciera do poznega Benjamina) upravičeno poveličevali kot žanr, ki je posebej prikladen za raziskovanje vsakdanjega življenja in spodbujanje napada na abstraktno mišljenje, ki hoče nadzirati navadno življenje.

V razpravi se bom osredotočil na dvojnost med »filozofskim sistemom« in »ezoteričnim esejem«, kot ga je formuliral Walter Benjamin (in se tako ravnal po Lukácsevih opombah k delu Duša in oblike). Za Benjamina je bila literatura vir navdiha pri oblikovanju »esejističnega« načina mišljenja. V svojih najdragocenejših izraznih oblikah sega literatura vse do »profane iluminacije«, ki pomaga pisateljem in bralcem, da se znebijo praznega pojma izkušnje, kot so ga uveljavili razsvetljenski misleci. Ta razmislek vodi k nadaljnjima opažanjema. 1. Moderni roman, kot ga je pojmoval Mihail Bahtin, skuša spodbijati starejše, abstraktnejše oblike literarnega mišljenja tako, da vpeljuje v svoje pisanje pikolovsko analizo vidikov vsakdanje izkušnje. Te estetske inovacije bi lahko imenovali »pojav esejističnega mišljenja«. 2. Esejistično nagnjenje navedenih pisateljev in mislecev meri na analiziranje vsakdanjosti zaradi etičnih razlogov. Bahtinovi učenci, kakršen je Gary Morson, so razvili pojmovanje »prozaike«, da bi pokazali na etično funkcijo literarnega mišljenja. Etična funkcija prozaike se razlikuje od tiste, kakršno zagovarjajo dekonstrukcionosti, in je prej bliže ideji singularnosti, kot jo je opredelil Alain Badiou.

Bart Keunen
Profane Illumination through Essayistic Writing and Thinking. Benjamin and Bakhtin on the Value of Everyday Experience

In the shadow of the pioneers in literary criticism – Russian Formalism, Prague Structuralism, New Criticism – stands a parallel tradition of thinkers who have searched for a concept of literature that would be useful in the context of a philosophy of culture. The representatives of this tradition – dialectical thinkers such as the younger Lukács and Walter Benjamin, postformalistic neokantians like Mikhail Bakhtin, neo-Artistotelians such as Northrop Frye and Frank Kermode, and French poststructuralists like Blanchot, De Certeau, Foucault and Deleuze&Guattari – tend to connect literature with a theory of everyday experience. On the one hand, their interest lies in a description of an “alienated” form of experience; on the other hand, they are interested in more authentic forms of experience. In order to explain the latter, some of them refer to essayistic forms of writing. Others deliberately use the essay to express themselves with the aim of avoiding ways of thinking they condemn as too abstract, too systematic, too repressive.

The topic of the conference will be tackled by pointing at “the essayistic” as a vehicle for rescuing everyday experience from alienated ways of living. The essay, in some of its historical guises (from Montaigne to The Spectator, from Louis Sébastien Mercier to the late work of Benjamin), has rightfully been praised as a genre that is particularly well suited to explore everyday life and to initiate an attack on abstract thought that tends to control ordinary life.

In my talk I will concentrate on the duality between “philosophical system” and “esoteric essay” that was formulated by Walter Benjamin (who thus followed Lukács’s remarks in The Forms and the Soul). For Benjamin, literature functioned as a source of inspiration to establish an “essayistic” way of thinking. In its most valuable expressions, literature reaches for a “profane illumination” that helps writers and readers get rid of the empty concept of experience that was introduced by Enlightenment thinkers. This reflection leads to two other observations. 1. The modern novel, as it is conceived by Mikhail Bakhtin, tries to counter older, more abstract forms of literary thinking by introducing meticulously analyzed aspects of everyday experience in its writing. We could call these aesthetic innovations “the emergence of essayistic thinking”. 2. The essayistic inclination of the writers and thinkers I named above aims at analyzing the everyday because of ethical reasons. Bakhtin scholars like Gary Morson have developed the idea of a “prosaics” to point at the ethical function of literary thinking. The ethical function of a prosaics differs from the one propagated by deconstructionists and must be seen as closer to the idea of singularity as it was formulated by Alain Badiou.

Darja Pavlič
Eliotov koncept impersonalnega kritištva in poetika singularnosti

Esej kot forma modernosti posamezniku, ki nima pretenzije po absolutni resnici, omogoča, da zapiše svojo osebno, začasno resnico o čemer koli, tudi o literaturi. Po Montaignu so spoznavajoči jaz, predmeti spoznave in vednost o predmetih enako spremenljivi, fluidni: »Navsezadnje ni nobenega trdnega obstoja, niti nas samih niti predmetov. Mi, naše presojanje in vse umrljive stvari neprestano tečejo in valovijo. Nič gotovega ne moremo ugotoviti o predmetu, kajti tisti, ki presoja, in tisto, kar je presojano, sta nenehno podvržena gibanju in spremembi.« (II/12) T. S. Eliot se je v nasprotju z modelom, ki ga je vzpostavil Montaigne, izogibal temu, da bi v svojih esejih o književnosti govoril o sebi, še posebej o svojih čustvih. Načeloma je hotel zabrisati vsako sled subjektivnosti, kar naj bi omogočilo spoznavo samega literarnega dela: »Cilj uživanja v poeziji je jasno preudarjanje, očiščeno vseh naključij osebnih čustev, potemtakem je naš namen videti predmet, kakršen je v resnici.« (»The Perfect Critic«) Kritik tako kot pesnik izhaja iz svojih čustev, toda tako kot mora pesnik svoja čustva generalizirati, se kritik ne sme zadovoljiti z nizanjem svojih impresij o literarnem delu. Ko kritik poskuša izraziti svoje vtise, začne analizirati in graditi, »ériger en lois«, toda pri tem ne sme biti dogmatičen, ne sme ustvarjati pravil ali sodb, ampak mora zgolj osvetljevati. Njegova naloga je poiskati strukturo literarnega dela. Eliot zavrača historizem in biografizem: »Temeljita obdelava zgodovinske in biografske vednosti je bila zame zmeraj prepreka.« (»Dante«). Eliotovi pogledi na literarno kritištvo, zlasti njegovo vztrajanje, da se mora kritik ukvarjati zgolj z literarnim delom, so primerljivi z nekaterimi poudarki teorije o singularnosti literature, v kateri je mogoče prepoznati obliko antikulturalizma (Timothy Clark). Toda medtem ko je Eliot izpostavil racionalno strukturo literarnega dela, poetika singularnosti opozarja na neprevedljivost literature in na njene nekognitivne vidike, kakršen je Derridajeva tonalnost.

Darja Pavlič
Eliot’s Concept of Impersonal Criticism and the Poetics of Singularity

As a form of modernity, the essay enables an individual that has no pretensions to absolute truth to write his/her own personal, temporary truth about anything, including literature. According to Montaigne, the conceptual self, the objects of conceptualization, and the knowledge about objects are equally changeable and fluid: “Finally, there is no existence that is constant, either of our being or of that of objects. And we, and our judgment, and all mortal things go on flowing and rolling unceasingly. Thus nothing certain can be established about one thing by another, both the judging and the judged being in continual change and motion” (II/12). In contrast with Montaigne’s model, T. S. Eliot avoided the discussion of himself and especially his feelings in his essays on literature. In principle, he sought to erase any trace of subjectivity, which was to enable conceptualization of the literary work itself: “The end of the enjoyment of poetry is a pure contemplation from which all the accidents of personal emotion are removed, thus we aim to see the object as it really is” (The Perfect Critic). Like the poet, the critic proceeds from his feelings but, just as the poet must generalize his feelings, the critic cannot acquiesce to stringing together his impressions of the literary work. When the critic seeks to express his impressions, he begins to analyze and construct (i.e., ériger en lois); however, in doing this, he must not be dogmatic or lay down rules or make judgments, but must simply elucidate. His task is to find the structure of the literary work. Eliot rejects historicism and biographism: “an elaborate preparation of historical and biographical knowledge has always been to me a barrier” (Dante). Eliot’s views of literary criticism and especially his insistence that a critic must only deal with the literary work are comparable to specific emphases of the theory of the singularity of literature, in which a form of anti-culturalism can be identified (T. Clark). However, Eliot highlighted the rational structure of a literary work, whereas the poetics of singularity draws attention to the untranslatability of literature and its non-cognitive aspects, such as Derrida’s tonality.

7. Mednarodni komparativistični kolokvij VILENICA 2009
"Kdo izbere?" Literatura in literarno posredništvo / "Who Chooses?" Literature and Literary Mediation
Lipica, 3.-4. september 2009
program in povzetki

Vabilo k sodelovanju z gruzinskimi komparativisti in revijo Sjani
Prenovljeno Gruzijsko društvo za primerjalno književnost je na Evropski mreži za primerjalno književnost vabilo k vzpostavljanju partnerstev. Odgovorili smo s predlogom o izmenjavi društvenih revij in recenzij. Tri številke Primerjalne književnosti so odposlane v Tbilisi; kmalu pričakujemo gruzijsko revijo Sjani / Misli (izhaja enkrat letno; članki so recenzirani). Ob tem je Gruzijsko društvo za primerjalno književnost povabilo člane SDPK k sodelovanju pri reviji Sjani s članki s področja filologije, književnosti, literarne teorije, primerjalnih študij, kulture in estetike; v gruzijskem, angleškem, nemškem, ruskem ali francoskem jeziku. Rok za oddajo članka je 20. december 2009. Navodila za oblikovanje so dostopna na naslovu: www.litinstituti.ge ali http://www.litinstituti.ge/english/cit-ingl-stile.htm, torej na spletni strani Instituta Sota Rustaveli za gruzijsko književnost in Gruzijskega društva za primerjalno književnost. Za dodatne informacije je tu naslov: maillit@litinstituti.ge.

6. Mednarodni komparativistični kolokvij VILENICA 2008
Avtor: kdo ali kaj piše literaturo? / The Author: Who or What Is Writing Literature?
Lipica, 4.-5. september 2008, program in povzetki referatov

Responding to cosmopolitanism: the new identities of literary theory
Odgovor na kozmopolitstvo: nove identitete literarne teorije
ICLA Committee on Literary Theory International Colloquium, Ljubljana 5-7 June 2008
program in povzetki

Simpozij: Dostojevski: včeraj in danes
Cankarjev dom, Ljubljana, dvorana M3; sreda, 5. marec 2008, ob 12.00

Slovensko društvo za primerjalno književnost vabi na simpozij, posvečen Fjodorju Mihajloviču Dostojevskemu. Organizacijo je prevzela Študentska založba v sodelovanju z Literarno-umetniškim društvom Literatura in Cankarjevim domom. Simpozij bo obravnaval opus ruskega klasika z različnih vidikov, med katerimi so poudarjeni rusistični in komparativistični; slednje so v svojih referatih prispevali člani Slovenskega društva za primerjalno književnost.
” … bivanje človeka brez vere v svojo dušo in njeno nesmrtnost je nenaravno, nepredstavljivo in neznosno.”

Kaj nam klasik Fjodor Mihajlovič Dostojevski v svojih delih sporoča danes? Katere njegove misli so ponovno aktualne in katere niso nikoli izgubile aktualnosti? Za katere plasti njegove ustvarjalnosti potrebujemo natančnejšo zgodovinsko podlago? Kakšen poudarek daje Dostojevskemu branje Mihaila Bahtina?
Slovenski bralec je lahko v zadnjem letu zapolnil še nekaj vrzeli v svojem branju Dostojevskega: V zbirki Beletrina (Študentska založba) sta izšla Dnevnik pisatelja I. in II. ter kratka proza Nespodobna anekdota, pri zbirki Labirinti (LUD Literatura) pa eden izmed ključnih tekstov Mihaila Bahtina: Problemi poetike Dostojevskega. Pravi čas je torej, da ponovno poskusimo odgovoriti na nekaj vprašanj, ki se zastavljajo ob branju Dostojevskega. Prav zato smo s Cankarjevim domom organizirali simpozij, na katerem bodo referenti z najrazličnejših vidikov osvetlili ustvarjalnost velikega ruskega pisatelja 19. stoletja. Za udeležbo na simpoziju zbiramo predhodne prijave. Prosimo vas, da svojo udeležbo potrdite najkasneje do ponedeljka, 3. marca, na jelka.ciglenecki@zalozba.org, info@zalozba.org ali po telefonu (01)-421-41-70 in poslali vam bomo brezplačne vstopnice.

12.00 OTVORITEV
    Aleksander Skaza: Pisatelj in ideolog F. M. Dostojevski, avtor Dnevnika pisatelja
    Urša Zabukovec: Dostojevskega "balada" o Rusiji in Evropi: epilog versus "slaba neskončnost"
    Pavle Rak: Dostojevski in Tolstoj o vojnah: Evangelij in ideologija
13.30-14.00 PREMOR
    Ivan Verč: Bedni ljudje F.M. Dostojevskega in vprašanje realizma
    Katarina Marinčič: Pozneje v naši zgodbi: Dostojevski, Balzac in neizpolnjene obljube
    Jola Škulj: Kočliivost prigode: dialogizem in narativna identiteta
    Neža Zajc: Ivanova skrivnost
16.00-16.30 PREMOR
    Vid Snoj: Človek v dialogu: Ivan Karamazov in njegov satan
    Blaž Podlesnik: Dnevnik, laž in literatura
    Janko Kos: Dostojevski in vprašanja o bogu
    Tomo Virk: Akunin in Dostojevski

Vid Snoj: Misliti Kafko
Dvorana Zemljepisnega muzeja na Gosposki ulici 16 v Ljubljani, sreda, 21.november. 2007, ob 19. uri

Predavanje “MISLITI KAFKO” obravnava številne »mislece Kafke«, ki so skušali razložiti “nerazložljivo” Kafkovega sveta, občutje Unheimlichkeit (“nedomačnosti”), ki ga vzbujajo Kafkova besedila. Poskusi preseganja te nerazložljivosti so razlage, ki segajo od filološke do alegoričnih; slednje razbirajo “Kafko kot drugorek, kot prevod v to ali ono izročilno religiozno (judovsko ali, čeprav bolj omejeno, tudi krščansko) oziroma vednostno (filozofsko, psihološko, psihoanalitično) sovisje”. Snojeva razlaga pojasnjuje nerazložljivost Kafkovih besedil z njihovo “samorazlago” in temeljno Kafkovo izkušnjo, da je razodetje v zdajšnjem času nejasno in nerazložljivo v izročilu: v Kafkovem tekstu torej obstaja referenca judovskega izročila, vendar se tekst ne dopušča razložiti z njim.

Alenka Jovanovski: Pomen igre v teoriji estetskega izkustva
Dvorana Zemljepisnega muzeja na Gosposki ulici 16 v Ljubljani, sreda, 13. junija 2007, ob 19. uri.

Igra v estetskem izkustvu igra bistveno vlogo, ki je teorija estetskega izkustva vsaj od 18. stoletja dalje ni prezrla. Prek igre je na ravni bralnega dejanja mogoče razložiti konstitucijo tekstnega smisla (Iser, Gadamer) in bralčevega samorazumevanja. Na drugi strani je igra s principom gibanja sem-ter-tja pogoj za moment ontološke polnosti v estetskem izkustvu (Novalis, Heidegger, Barthes, Frank). Z obema razsežnostma igre se teorija estetskega izkustva postavlja vzporedno teoriji subjekta. Najnovejša pojmovanja igre (Iser) hermenevtičnemu in ontološkemu momentu estetskega izkustva dodajata še moment igre, ki vzdržuje ločnico med realnim in fiktivnim.

Jelka Kernev Štrajn: Allegoria in factis in renesansa alegorije v 20. stoletju
Dvorana Zemljepisnega muzeja na Gosposki ulici 16 v Ljubljani, četrtek, 7. junija 2007, ob 19. uri.

Predavanje bo s kratkim orisom nekaterih sodobnih teoretskih obravnav alegorije in s selektivnim pogledom v zgodovino alegorije opozorilo, da je določene konceptualne nastavke simboličnih in alegoričnih tekstnih strategij, značilnih za literarne in interpretativne prakse od romantike do postmodernizma, mogoče zaslediti že v nekaterih spisih cerkvenih očetov in pri Danteju. Hkrati bo razmišljalo o tem, kako lahko srednjeveška alegorija prispeva k razumevanju sodobnih literarnih praks.

Rastko Močnik: Od strukturalne analize do polifonije. Alternativna predstavitev Julije v slovenski književni vedi (predavanje)
Dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16, v četrtek, 31. maja 2007, ob 19. uri.

V knjigi Julija Primic v slovenski književni vedi (Založba Sophia, Ljubljana, 2006) sem se v glavnem zanašal na strukturalno metodo, v tokratnem predavanju pa bom prikazal poskus, da izdelamo močnejšo teorijo, ki bi lahko obdelala mit, vednost in stroko v enotnem problemskem polju in z enotnim konceptualnim aparatom. Taka teorija bi lahko analizirala tudi "prehode" med raznimi vrstami diskurzov ali vsaj razlike med njimi. To bo teorija govorne polifonije. Izhajal bom iz predelave Bahtinove teorije, ki jo je predložil Oswald Ducrot. Ducrotova teorija je teorija jezika, mi pa obdelujemo diskurze: zato bomo morali Ducrotovo teorijo argumentacije v jeziku nekoliko "oslabiti" in jo pomakniti nazaj bliže k Bahtinu in njegovi šoli (Vološinov, Medvedev). Natančneje bomo obdelali Stritarja in Prijatelja in poskusili določiti, v čem je razlika med mitom in vednostjo.

Nike Kocjančič Pokorn: (Avto)cenzura v prevodih otroške in mladinske književnosti. (predavanje)
Dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16, v torek, 22. maja 2007, ob 19. uri.

Prevod ni nikoli posledica nevtralnega in objektivnega prenosa vsebine izvirnika v ciljni jezik. Na eni strani je vsak prevod interpretacija, samosvoja reprodukcija besedila, ki se dovrši ob razumevanju izrečenega v besedilu, odraz posebnega razumevanja izvirnika, ki se izmika popolnemu in dokončnemu zajetju; na drugi strani pa je vsak prevod tudi odraz vrednot in ideoloških in poetoloških pozicij ciljne družbe. V mnogih družbah, tudi slovenski, so manipulacije, kulturni predsodki, asimilacije in namerna preoblikovanja ciljne kulture najbolj razvidni v prevodih otroške in mladinske literature. Takšno poseganje ciljne družbe, ki skuša zakriti ali potlačiti vse teme in elemente, ki niso v skladu s stereotipnim in tradicionalnim razumevanjem Drugega, bo prikazano na slovenskih prevodih mladinskega dela Heidi Johanne Spyri in Winnetouja Karla Maya.

Aleksandra Schuller: Šamanizem, uprizoritvene umetnosti in umetnostne terapije: ekstatično, estetsko in kreativno-terapevtsko izkustvo (predavanje)
Dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16. Sreda, 16. maja 2007, ob 19. uri.

Aleksandra Schuller je doktorirala iz teorije drame na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Univerze v Ljubljani, zaposlena je na Oddelku za kulturne študije, Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije Koper; kot gostujoča predavateljica sodeluje tudi s podiplomskim specialističnim programom Pomoč z umetnostjo-umetnostna terapija na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeno raziskovalno delo se osredotoča na teorijo drame in uprizoritvenih umetnosti, kulturološke teorije igre in ustvarjalnosti ter umetnostne terapije.

Prenovljene strani Evropske zveze za primerjalno književnost (REELC) si lahko ogledate na naslovu http://www.reelc.net. Pri njihovem vzpostavljanju so pomembno vlogo odigrali nekateri člani SDPK (Aleš Vaupotič, Jola Škulj ...). Člani SDPK ste lepo vabljeni k vpisu v članski register REELC!

Marcello Potocco: Northrop Frye med kanadsko nacionalno kritiko in splošno teorijo (predavanje)
Dvorana Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16. Ponedeljek, 23. aprila 2007, ob 19. uri.

V predavanju si bo avtor kot izhodišče vzel kritiko Fryevega dela, ki so jo izoblikovali zlasti anglo-kanadski poststrukturalistični teoretiki oziroma kritiki. Pokazal bo, da so kanadski kritiki Fryevo delo obravnavali izolirano, ne upoštevajoč splošnejši kontekst njegove mitološko – kritiške metode, kot se je uveljavila, npr., v Anatomiji kritištva. Fryevo delo bo interpretirano tudi v luči nekaterih sodobnejših socioloških in literarno-teoretskih modelov, upoštevajoč delo Corneliusa Castoriadisa in Wolfganga Iserja.

VILENICA 2007: 5. Mednarodni komparativistični kolokvij
Literatura in cenzura / Literature and Censorship (vabilo / call for papers)
Lipica, 6.-7. september 2007

Milan Dekleva: Zgodba kot svet in predstava (Predavanje iz cikla Avtopoetike)

Predavanje bo v dvorani Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16, v torek, 6. februarja 2007, ob 19. uri.

Milan Dekleva (1946) je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, glasbenik, urednik, novinar … je v preteklem desetletju soočil lirsko govorico Paničnega človeka (1990) in Preseženega človeka (1992) – če omenimo dva zgovorna naslova Deklevovih pesniških zbirk – z esejističnimi premišljevanji “konca metafizike”, s pripovedovanjem kratkih zgodb in romanopisjem.

V treh Deklevovih romanih – Oko v zraku (1997), Pimlico (1998; slednji je v letošnjem letu izbran za maturitetno esejistično refleksijo) in Zmagoslavje podgan (2005) – se med temami ustvarjanja in bivanja, tujstva in človeškega soočanja z drugim(i) izostri tudi zaznavanje časa in spremeni koordinate tradicionalnega zgodovinopisja v literarnem ustvarjanju. Deklevovi romani soočijo bralca z osebami, ki se mu iz zgodovinske oddaljenosti zazdijo znane (slovenski umetniki, profesor književnosti), vendar to niso tradicionalni biografski romani, ki bi z gesto samozavestnega konkvistadorja poskušali obvladati preteklost, ravno tako pa tudi niso preprosto romani s ključem. Tako ustvarjalec kot njegovi literarni liki – tudi sami ustvarjalci – se združujejo v paradoksalno hkratnost biti videc in vedež, “razcepljeni” in “totalni človek” 20. stoletja.

Za doslejšnji življenjski opus je Milan Dekleva leta 2006 prejel Prešernovo nagrado. Na predvečer pred “predajo lente” letošnjim nagrajencem Vas vabimo k zdravici na Deklevovo prihodnje delo.

Tomaž Toporišič: Kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja

Predavanje in ponovoletna zabava bosta v dvorani Zemljepisnega muzeja, Gosposka ulica 16, v sredo, 10. januarja 2007, ob 19.00.

Tomaž Toporišič bo v predavanju sledil verigi desakralizacij umetniškega dela, kot se je pletla v drugi polovici dvajsetega stoletja. Zgodovino verige kriz dramskega avtorja bo navezal na Craigovo kritiko dramskega gledališča, jo povezal z Artaudovo radikalno kritiko logocentrične tradicije dramskega gledališča in reprezentacije. Predvsem pa z Derridajevo interpretacijo Artauda in njegove kritike »dramskega« gledališča. Krizo dramskega avtorja osemdesetih in devetdesetih let kot nadaljevanje odtujevanja dramske pisave in gledališča od drame in dramskega gledališča bo (ob avtorjih, kot so Handke, Jovanović, Koltes, Müller, Elfride Jelinek) povezal s procesi deliterarizacije in reteatralizacije gledališča ter poskušal zarisati krizni zemljevid dramskega avtorja in drame v gledališču druge polovice prejšnjega stoletja ter detektirati povratke k logosu besede in govora, k »drami po drami«, k »eklektičnim konstrukcijam novih dramskih tekstov« (Pavis) kot rapsodičnim pulzijam avtorjev-rapsodov (Sarrazac), ki so vztrajno sledili odtujevanjem dramski pisavi in dramskemu avtorju.
Tomaž Toporišič (1962) je dramaturg, esejist, teatrolog in kritik. Magistriral in doktoriral je na ljubljanski Filozofski fakulteti pri prof. dr. Ladu Kralju na temi Razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču 1969–1994 ter Kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja. V zadnjem desetletju se je intenzivno ukvarjal s teorijo in prakso sodobnega gledališča, bil med letoma 1997 in 2003 programski direktor SMG. Soustanovil je festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos. Je generalni sekretar slovenskega centra Mednarodnega inštituta mediteranskega gledališča. Svoje razprave o dramatiki, literaturi in gledališču objavlja v domačin in tujih znanstvenih in strokovnih revijah. Med naslovi njegovih razprav omenimo naslednje: Postmoderne gledališke taktike mapiranja avantgarde; Med pogledom in besedo (slovenska dramatika in gledališče 70. in 80. let); Brati dramatiko, brati gledališče, Brecht po Brechtu. Leta 2004 je v ediciji Transformacije revije Maska izšla njegova knjiga Med zapeljevanjem in sumničavostjo, razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču druge polovice XX. stoletja

V predavanju bo avtor skušal predstaviti slovenskega pisatelja (kot proizvajalca literarnih besedil) z vidika, ki je v slovenski literarni zgodovini manj znan. V središču razprave bo »vloga« pisatelja, ki je v nenehni interakciji z drugimi vlogami v literarnem sistemu in je povezana tudi z drugimi družbenimi (pod)sistemi. V predavanju se bo avtor sprehodil po zgodovini slovenskega pisatelja od razsvetljenstva do sodobnosti: po zgodovini njegove družbene vloge, statusa in finančnega položaja, njegovih prizadevanj za profesionalizacijo in afirmiranje lastnega poklica, samotematizacijah avtorske vloge, pa tudi po zgodovini njegove »ujetosti« v vsakokratne sistemske, ekonomske in politične danosti ter njegovih aktivnih prizadevanjih po širitvi meja literarne igre. Ob tem sprehodu bodo zarisane temeljne poteze modelov slovenskega pisatelja: od pisatelja-preroditelja, pisatelja-umetnika, pisatelja-disidenta do pisatelja-proizvajalca. Skozi tipološki pregled se utegnejo pokazati tudi obrisi dilem, ki zaznamujejo prihodnost literarnega avtorja.

Dr. Marijan Dović je od leta 2000 zaposlen kot mladi raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Leta 2003 je magistriral, leta 2006 pa doktoriral pri dr. Marku Juvanu s tezo Slovenski pisatelj: razvoj literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu. Že med študijem je začel objavljati v različnih časopisih in znanstvenih revijah (njegova bibliografija šteje prek 170 enot) ter sodelovati na konferencah, pri čemer se je intenzivneje ukvarjal z literarnim kanonom, s teorijo vrednotenja, s sodobno sistemsko teorijo literature in s teoretičnimi in zgodovinskimi raziskavami avtorja in avtorstva. Med njegovimi pomembnejšimi objavami omenimo predvsem monografijo Sistemske in empirične obravnave literature (2004). Pripravil in uredil je simpozijski zbornik o avantgardistu Antonu Podbevšku, monografijo o Janezu Trdini ter elektronsko izdajo Zbranih pesmi Antona Podbevška. Je aktivni član Slovenskega društva za primerjalno književnost in Mednarodnega združenja za empirično literarno znanost IGEL ter soustanovitelj novomeške Založbe Goga.

Okrogla obletnica izhajanja, ki jo bo naslednje leto praznovala revija Primerjalna književnost, je povod za vabilo k premisleku o tem, kaj se je dogajalo z literaturo (kot predmetom proučevanja) in primerjalno književnostjo (kot znanstveno disciplino) v preteklih tridesetih letih. Da bi spodbudili široko paleto odzivov, ponujamo nekaj izhodišč, vendar so zaželeni tudi prispevki z drugačnimi vsebinami, če govorijo o literaturi oz. primerjalni književnosti po letu 1978.

1. Primerjalna književnost, druge znanosti, znanje in družba
Primerjalna književnost je tradicionalno odprta za koncepte različnih ved (filozofije, lingvistike, psihoanalize, sociologije, zgodovine itd.). Interdisciplinarni pristopi so izredno obogatili vednost o literaturi, razmeroma nov izziv pa pomeni transdisciplinarnost. Ta izhaja iz prepričanja, da je znanje po svojem bistvu transgresivno, da torej presega tako meje med disciplinami kot tudi meje med znanostjo in družbo. Transdisciplinarnost ne ukinja posameznih disciplin, ampak želi doseči dialog med specialisti in med različnimi oblikami znanja, torej tudi med literarno vedo in literaturo. Velik poudarek daje vprašanju odgovornosti do različnih uporabnikov, med drugim opozarja na pomen poučevanja.

2. Spremembe v primerjalni književnosti
Glavna pristopa v proučevanju književnosti v 20. stoletju, tekstualizem in historizem, sta po obdobju medsebojnega izključevanja dosegla stopnjo, ko se lahko povezujeta. Toda obrat k družbi je najbližjo preteklost literarne vede zaznamoval bolj kot obrat k jeziku. V ospredje so stopili socialno-politični vidiki teksta (moč, razred, zgodovina, rasa, spol ipd.). Če govorimo o razvoju primerjalne književnosti, ne moremo mimo vračanja k preteklim modelom, med drugim k duhovno-zgodovinskemu.

3. Spremembe v literaturi
Povezovanje historizma in tekstualnosti je moč prepoznati v posebnem tipu postmodernističnega romana, v historiografski metafikciji. Postmodernistični dosežek je afirmacija žanrov in popularne kulture, odprto pa ostaja vprašanje, ali je postmodernizem zadnja velika literarna smer ali zgolj epizoda v razvoju literature. V novejšem času, ki ga zaznamujejo gospodarska in kulturna globalizacija ter z njo povezana lokalizacija, v postsocialističnih državah pa zlasti tranzicija v demokratično družbo, se literatura na tematski ravni intenzivno ukvarja z vprašanji identitete, tako skupinske kot posameznikove. Značilno za novejšo literaturo je tudi to, da vstopa v nova razmerja z mediji (hipertekstna in interaktivna literatura, postdramsko gledališče).

Navodila za sodelovanje: do 15. 10. 2006 pošljite osnutek (500-600 znakov), napisan v slovenščini ali angleščini, na e-naslov urednice (darja.pavlic@uni-mb.si). Do 15. 11. boste izvedeli, ali ste vabljeni, da do 1. 3. 2007 oddate prispevek, ki naj ne bi presegal 10 strani (20.000 znakov s presledki). Izbrane razprave bodo objavljene v reviji Primerjalna književnost v jubilejnem letu 2007.

Darja Pavlič, urednica

Občni zbor
Redni občni zbor Slovenskega društva za primerjalno književnost je bil v ponedeljek, 22. maja 2006, ob 19.00, v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Na zboru smo med drugim izvolili novo predsednico Vaneso Matajc, izvršni odbor in druge organe društva.

V ZDA je pred kratkim izšla nova knjiga slovenske komparativistke Metke Zupančič, “Death, Language, Thought”. Iskrene čestitke v imenu SDPK!

Stališče SDPK do primera Smolnikar

Pismo rektorju Univerze v Innsbrucku v podporo tamkajšnjemu Oddelku za primerjalno književnost

Zapisnik s sestanka evropske komparativistične mreže REELC (Firence, September 2005). Člani društva SDPK so med pobudniki in soustanovitelji novega evropskega sodelovalnega foruma!

Sreda, 19. oktobra, ob 18. uri, Gosposka 16
Winfried Menninghaus: Beauty and Death in Darwin and Freud / Lepota in smrt pri Darwinu in Freudu.
Vse do 70. let 20. stol. so Darwinovo teorijo “čuta za lepoto” v glavnem odklanjali celo v evolucijski biologiji, v humanistiki pa ni bila deležna nikakršne pozornosti. Od tedaj naprej pa sta evolucijska biologija in psihologija Darwinu pripisovali zasluge za temeljne uvide v lastnosti in funkcije fizične privlačnosti. Predavanje se bo navezovalo na Darwinovo “estetiko” in Freudovo nadvse izvirno prilagoditev darwinovske pripovedi ter v tej luči obravnavalo ključne predpostavke o odlikah lepote, ki uveljavljajo življenje, kakor tudi nasprotne sile, ki vodijo v afinitete med lepoto, škodljivostjo in, ne nazadnje, smrtjo.

Četrtek, 20. oktobra, ob 11. uri, Novi trg 4.
Winfried Menninghaus: Hölderlin's Sapphic Mode: Revising the Myth of the Male Pindaric Seer / Hölderlinov sapfični modus: Revidiranje mita o moškem pindarskem vidcu.
Hölderlin je pred dvesto leti pripravil svojo zadnjo objavo; v žepnem almanahu za leto 1805 je natisnil tudi eno od svojih najslavnejših pesmi, Hälfte des Lebens. Predavanje se bo lotilo natančnega branja te pesmi in skušalo prevrednotiti pojmovanje – uveljavljeno vsaj od Norberta von Hellingratha naprej – Hölderlina kot (moškega) pindarskega pesnika preroka, posrednika med bogovi in ljudmi. Predstavljena bo sapfična dvojnica v Hölderlinovi poeziji ter osvetljen izjemen pomen Sapfe tako za teorijo lirske poezije kakor tudi za politiko spola in koncepcijo ženske simbolne avtoritete okrog leta 1800.
Prof. dr. Winfried Menninghaus (1952) je profesor obče in primerjalne književnosti na Freie Universität v Berlinu in član berlinske Akademije znanosti, gostoval pa je tudi na vodilnih univerzah v ZDA (Princeton, Yale, Berkeley) in Izraelu (Jeruzalem). Ukvarja se z literaturo in poetiko od 1750 do danes, posebej z nemško romantiko; objavljal je še s področij klasične retorike in poetike, estetike, antropologije in evolucijske biologije ter moderne kritične teorije. Svoje monografije, objavljene od leta 1980 do danes, je posvečal delu W. Benjamina, P. Celana, G. Kellerja, I. Kanta, L. Tiecka in F. Hölderlina.

Četrtek, 27. oktobra, ob 11. uri, Novi trg 4.
Vid Snoj: Svetovna literatura na ozadju drugega. Predavanje Svetovna literatura na ozadju drugega bo govorilo o tem, kako je pojem “svetovna literatura” nastal pri Goetheju in katere pomenske razsežnosti je dobival predvsem v recepciji 20. stoletja. Vendar se ne bo ukvarjalo samo z Goethejevo zasnovo pojma in njegovo poznejšo recepcijo. V drugem delu bo govorilo o tem, kaj svetovna literatura lahko pomeni, če se vprašamo po razmerju literature do sveta in hkrati do drugega, ki je lastno literaturi – do neizrekljivega. To bo poskušalo prikazati ne le teoretično, ampak tudi ob konkretnem literarnem zgledu.
Doc. dr. Vid Snoj (1965) je diplomiral in doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer poučuje na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Doslej je objavil več razprav, največ o slovenski literaturi in Bibliji. Pri ZRC SAZU bo v kratkem izšla njegova knjiga Nova zaveza in slovenska literatura.

Vilenica 2005
3. Mednarodni komparativistični kolokvij /
3^rdInternational Comparative Literature Colloquium
Teoretsko-literarni hibridi: o dialogu literature in teorije / Hybridizing Theory and Literature: On the Dialogue between Theory and Literature
(Lipica, 8. in 9. september 2005, povzetki / abstracts)
Slovensko društvo za primerjalno književnost (SDPK) v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev in Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU prireja 3. Mednarodni komparativistični kolokvij, vključen v program 20. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica (2005). Kolokvij bo potekal v Poročni dvorani v Lipici, in sicer v četrtek in petek, 8. in 9. septembra 2005, s pričetkom v četrtek ob 15. uri. Kolokvij letos pripravljata in vodita dr. Marko Juvan (ZRC SAZU, Ljubljana) in Jelka Kernev Štrajn (Ljubljana).

Dr. Jan Johann A. Mooij, Univerza v Groningenu (Niz): Literature and the Arts
Predavanje bo v četrtek, 19. maja 2005, ob 11.15 uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/II., Ljubljana.
V zgodovini, posebno od sredine 18. stol. do sredine 20. stol., so mnogi umetniki, kritiki in znanstveniki razpravljali o razmerjih med umetnostmi (podobnostih in razlikah, klasifikacijah in hierarhijah). Pri tem so uporabljali razne kategorije, kakor npr. prostor/čas, vidno/slušno, mimetično/nemimetično, izvedbeno/neizvedbeno. Predavanje se bo posvetilo predvsem kriteriju prostora in časa. Kot eden pomembnih problemov se je izkazal položaj literature. Ali literatura (zlasti poezija) ima sestrsko umetnost, in če jo ima, katero: slikarstvo, glasbo, kiparstvo, morda celo arhitekturo? Mnenja o tem so se razlikovala glede na okus, ideologijo in literarne načrte razpravljavcev.
Prof. dr. J. J. Mooij (1929) je študiral matematiko, fiziko in astronomijo, doktoriral iz filozofije, bil v letih 1970-76 profesor analitične filozofije na Univerzi v Groningenu, od 1976 do 1991 pa prav tam profesor primerjalne književnosti. Leta 1991 se je upokojil. Njegove glavne knjižne objave so: La philosophie des mathématiques de Henri Poincaré (Pariz 1966), A Study of Metaphor (Amsterdam 1976), Tekst en Lezer [Tekst in bralec] (Amsterdam 1979), Fictional Realities: The Uses of Literary Imagination (Amsterdam 1993), Tijd en Geest [Čas in duh] (Kampen 2001), Time and Mind: The History of a Philosophical Problem (Leiden, pred izidom).

Dr. Galin Tihanov, Univerza v Lancastru (VB): Post-Romantic Syndrome
Predavanje bo v četrtek, 14. aprila 2005, ob 10.30 uri v dvorani Zemljepisnega muzeja Geografskega inštituta A. Melika, ZRC SAZU, Gosposka 16, pritličje (pri trgovini Kod&Kam), Ljubljana. – Isti dan, ob 13. uri, bo prof. Tihanov predaval še slavistom na Filozofski fakulteti v Ljubljani o bolgarski književnosti 19. in 20. stoletja (v angleščini in bolgarščini).
Avtor se posveča vprašanju, kako se diskurzi, ideje in cela območja ideološko konstruiranih pomenov prenašajo v drug čas, na drugačne družbene in kulturne podlage. Vzorec sklicevanja na romantiko pri pisanju o problemih 20. stol. se kaže v večini evropskih literatur in duhovnih tradicij. Romantika je bila prva konsistentna reakcija na filozofski projekt modernosti, in ravno zato so bili prikazen romantike in njeni viri oživljeni v filozofiji, sociologiji, literarni teoriji, zgodovinopisju in teologiji vselej, ko je bilo treba ta projekt revidirati. Posmrtno življenje romantične umetniške in miselne dediščine na Nemškem v časih, ko so romantični odzivi na nove družbeno-kulturne cilje postali nezadostni, tvori bistvo postromantičnega sindroma. Ta pojav preučuje predavatelj v širši primerjalni perspektivi, s posebnim žariščem v Nemčiji in Rusiji dvajsetih in tridesetih let 20. stol. – Predavanje bo v angleščini.
Prof. dr. Galin Tihanov (1964) je strokovnjak za zgodovino idej, evropsko literarno in kulturno teorijo ter za primerjalno literarno zgodovino novejših literatur Srednje in Vzhodne Evrope. Je avtor knjig The Master and the Slave: Lukács, Bakhtin, and the Ideas of Their Time (2000), Zhanrovoto suznanie na kruga “Misul”. Kum kulturnata biografiia na bulgarskiia modernizum [Žanrska zavest v krožku “Mis”l”. O kulturni biografiji bolgarskega modernizma] (1998), Tulkuvaniia. Tekstove vurkhu bulgarskata literatura sled Vuzrazhdaneto [Interpretacije. Besedila o bolgarski poprerodni literaturi], (1994). Kot sourednik je pripravil zbornike študij o Bahtinu: The Bakhtin Circle: In the Master’s Absence (2004), Materializing Bakhtin: The Bakhtin Circle and Social Theory (2000).

Okrogla miza: Platon v slovenščini
Pogovor bo vodil dr. Vid Snoj (Filozofska fakulteta v Ljubljani), sodelovali pa bodo Gorazd Kocijančič (NUK Ljubljana, prevajalec Platonovih zbranih del), dr. Tine Hribar, dr. Marko Marinčič in dr. Nike Kocijančič Pokorn (vsi s Filozofske fakultete, Ljubljana) ter dr. Boris Vezjak (Pedagoška fakulteta, Maribor). Pogovor, ki je bil sicer napovedan za konec februarja, pa je bil zaradi bolezni sodelavcev preložen, bo potekal v četrtek, 7. aprila 2005, ob 11. uri, v Prešernovi dvorani SAZU, Novi trg 4, pritličje, Ljubljana.

Posebna izdaja PKn: Literature and space: Spaces of transgressiveness
uredili Jola Škulj in Darja Pavlič - avtorji: Jean Bessiere (University of Paris III – Nouvelle Sorbonne), Bart Keunen (University of Liege, Belgium), Bertrand Westphal (University of Limoges, France), Jelka Kernev, Darja Pavlič (University of Maribor, Slovenia), Igor Škamperle, Marko Juvan, Jola Škulj, Marijan Dović (Literary institute ZRC SAZU, Ljubljana, Slovenia), Katia Pizzi and Igor Zabel (Modern galery, Ljubljana, Slovenia).

Kajetan Kovič: Povabilo v delavnico
Predavanje iz cikla “Avtopoetike slovenskih pesnikov in pisateljev”
Predavanje bo v prostorih Društva slovenskih pisateljev (DSP), Tomšičeva 12, v ponedeljek, 15. novembra 2004, ob 19.00.
»… Ljudje oziroma njih darovi zorijo različno hitro ali različno počasi. Ob pogledu nazaj zase vem, da se mi ni mudilo, ali bolje, da se tisto, kar je bilo v meni dar, ni dalo priganjati. Tudi če sem kdaj hotel tempo dela pospešiti in produkcijo povečati, sem se trudil zastonj. Imel sem svoj ritem, ki je bil postopen, a zato temeljit. Nisem hlastal na veliko, temveč napredoval ped za pedjo, nato pa bil na osvojenem terenu zanesljivo doma …«

Jola Škulj je bila v letu 2004 povabljena in izvoljena v Izvršni odbor Mednarodne zveze za primerjalno književnost ICLA.

Vilenica 2004: Kosovel med etiko in poetiko
Komparativistični simpozij, Lipica, Slovenija, 9.-10. septembra 2004
(program in povzetki)

Dve predavanji (v sredo, 7. aprila 2004, ob 15.30, v predavalnici 2 Filozofske fakultete, Aškerčeva 2, Ljubljana)

Marijan Dović: Sistemske in empirične obravnave literature ter njihova uporaba
Mag. Marijan Dović je mladi raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani. Ukvarja se s sistemsko in empirično teorijo literature, literarnim vrednotenjem in literarnim kanonom. Letos bo izšla njegova monografija Sistemske in empirične obravnave literature.
V predavanju bo na kratko orisal raziskovalne modele empiričnih in sistemskih usmeritev, ki želijo prenoviti sodobno literarno vedo, zlasti načela S. J. Schmidta in njegov poskus aplikacije sistemske teorije na obdobje 18. stoletja v Nemčiji. Ob slovenskem literarnem sistemu v 19. stoletju pa bo pokazal, kako je sistemsko-empirična perspektiva z novim zajetjem celote »literarnega življenja« radikalno spremenila izhodišča literarnozgodovinskih konstrukcij.

Darja Pavlič: Funkcije podobja v poeziji
Dr. Darja Pavlič je docentka za primerjalno književnost na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Ukvarja se zlasti z literarno retoriko in moderno poezijo. Leta 2003 je objavila monografijo z naslovom Funkcije podobja v poeziji K. Koviča, D. Zajca in G. Strniše.
V metodološkem delu predavanja bo govorila o tipologiji, po kateri imajo metafore in druge podobe v literarnem delu tematsko funkcijo (sooblikujejo njegovo temo), tekstno funkcijo (so relevantne za zgradbo teksta) in stilno funkcijo (so bolj ali manj emocionalne, racionalne, dekorativne in fantazijske). V drugem delu predavanja bo z analizo in interpretacijo nekaterih izbranih pesmi odgovorila na vprašanje, kakšno vlogo ima v njih podobje.

Włodzimierz Bolecki: Modernism and Post-modernising Modernism in Poland: Witkacy - Gombrowicz - Schulz
četrtek, 12. februarja 2004, ob 12.30 uri v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4/III, Ljubljana
Problem modernizma, njegove vsebine in periodizacije, je v poljski literarni vedi še odprt; ob razmahu diskusij o postmodernizmu so se pojavile težnje, da bi v postmoderni kanon pritegnili tudi starejše poljske moderniste, med njimi zlasti S. I. Witkiewicza, W. Gombrowicza in B. Schulza, avtorje, ki so znani tudi na Slovenskem. Predavanje bo v angleščini.
Prof. dr. Włodzimierz Bolecki (1952) je predstojnik oddelka za zgodovinsko poetiko na Inštitutu za literarne raziskave Poljske akademije znanosti (Varšava) in profesor za poljsko književnost 20. stol. na Univerzi v Łódźu. Velja za enega vodilnih poljskih literarnih teoretikov, specialista za poetiko (literarno komunikacijo, recepcijo, literarne stile in žanre, naratologijo, grotesko), modernistično in postmodernistično prozo ter družbeni kontekst literature v obdobju postkomunizma v Vzhodni Evropi. Kot gostujoči profesor, predavatelj in referent je sodeloval na mnogih tujih univerzah in mednarodnih znanstvenih srečanjih (mdr. Uppsala, Stockholm, Amsterdam, Pariz, Montreal, Edmonton, London, Praga, Salzburg, Debrecen). Soureja revijo Teksty drugie.

Vanesa Matajc: Strah in pogum: posvojitev dekadence v slovenski moderni
Vanesa Matajc bo z duhovnozgodovinskega vidika utemeljevala modernost slovenske literature v obdobju moderne. Osrednji interpretativni primer za slovensko recepcijo moderne literarne smeri dekadence bo roman Izidorja Cankarja S poti, ki ob primerjavi z Baudelairovo in Wildovo dekadenco razkriva pogumno in hkrati reducirano slovensko recepcijo dekadence.
Predavanje bo v sredo, 17. decembra ob 15.30, v predavalnici 404 Filozofske Fakultete (4. nadstropje). Ob tej priložnosti vse člane društva vabimo, da se nam po predavanju pridružijo še v skupni zdravici prihajajočemu letu.
Vanesa Matajc, rojena leta 1972 v Ljubljani, je na oddelku za primejalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete doktorirala z delom Duhovnozgodovinska podlaga modernosti v slovenski književnosti 1898-1941. Trenutno je asistentka na istem oddelku in vodi seminarje iz zgodovine svetovne književnosti, literarne teorije in metodologije literarne vede.

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani je pripravil zbornik razprav Kako pisati literarno zgodovino danes?
V zborniku sodelujejo: Vladimir Biti, Silvija Borovnik, Darko Dolinar, Marijan Dović, Marko Juvan, Jelka Kernev Štrajn, Alenka Koron, Janko Kos, Lado Kralj, Marija Mitrović, Vladimír Papoušek, Ivo Pospíšil, Janez Strutz, Jola Škulj, Bożena Tokarz, Ivan Verč, Peter Zajac, Miloš Zelenka, Peter V. Zima. Urednika: Darko Dolinar in Marko Juvan.