Več v enem

Slovenski pravopis, ki obsega več kot 1700 strani pravopisnega slovarja in pravopisnih pravil, predstavlja z normativnega vidika izrazno stran slovenščine, to je pisno in glasovno-naglasno problematiko ter oblikoslovje in stilistiko. Slovarski del  obsega nad 93.000 slovarskih sestavkov na več kot 1500 straneh. Slovarskega dela je glede na stari pravopisni slovar iz leta 1962 skoraj dvakrat več. Slovar prinaša občnoimensko besedje, večinoma po gradivu za Slovar slovenskega knjižnega jezika, in lastnoimensko besedje, ki zajema slovenske občine, pošte, župnije, najpogostejše slovenske priimke, imena domačih in tujih znanih osebnosti, imena zemljepisnih danosti in stvarna imena.

Moderni normativni priročnik

Sestavljavci slovarja, pod vodstvom akad. prof. dr. Jožeta Toporišiča, so delo zasnovali na modernem pojmovanju jezikovne pravilnosti, ki izhaja iz ustreznosti jezikovnemu sistemu. Vsebinsko so v njem postavljene smernice za rabo besed, ki jih prevzemamo iz drugih jezikov, tj. za njihovo naravno prilagoditev slovenskim jezikovnim zakonom v zapisu, oblikoslovju in besedotvorju. Kot moderni jezikovni normativni priročnik je Slovenski pravopis dobrodošel pomočnik vsem uporabnikom slovenščine.

Pravopisna pravila

Pravopisna pravila, ki jih prinaša uvodni del v Slovenski pravopis, so bila prvič objavljena v Slovenskem pravopisu 1– Pravila leta 1990. V ponatisu leta 1994 so bila ob zamenjavi zgledov, vezanih na prejšnjo družbeno ureditev, spremenjena in dopolnjena nekatera pravopisna pravila v smeri variantnega predpisa, za ponatis leta 1997 pa je bilo izdelano še stvarno kazalo. Pričujoča izdaja je šesta, ponovno pregledana.