iztočnica

Krepko tiskane besede s podatki o pregibnosti (pri samostalniških besedah z rodilniško obliko: gláva -e, mêdved -éda, pri pridevniških besedah z oblikama za ženski in srednji spol: béljen -a -o), pri glagolu s sedanjikom: délati -am), če je beseda pregibna. Nepregibne besedne vrste (prislov: dalje, veznik: naj² , predlog: brez, členek: naj¹, medmet: ah) imajo navedeno le iztočnično osnovno obliko.

podiztočnica

¨       občnoimenske

• samostalnik
• pridevnik
• prislov
• glagol

¨       lastnoimenske

Manjša krepko tiskana beseda v sklopu slovarskega sestavka.

Občnoimenske podiztočnice so v slovarju navedene v okviru samostalniških, pridevniških in prislovnih besed ter glagolov.

·         Pri samostalniških besedah so podiztočnice ženski pari moškim poimenovanjem, t. i. feminativi, (glavarica) ter svojilni pridevniki moških samostalnikov s preglašeno končnico -ev (glavarjev) ter ženskih samostalnikov s končajem -čin (babičin, glavaričin).

• Pri pridevniških besedah so podiztočnice sprevržni samostalniki (rdeči, rdeča, rdeče), pojmovna imena na -ost (beljenost) in stalne predložne zveze.
• Pri prislovih so podiztočnice prislovne stalne besedne zveze (po primorsko) in nesklonljivi sprevržni samostalniki (danes).
• Pri glagolih so podiztočnice glagoli s prostimi morfemi (se, si, ga, jo, jih: pisati se).

Lastnoimenske podiztočnice prinašajo imena prebivalcev celin, držav, pokrajin, naselbin (Afričan, Portugalec, Primorec, Ljubljančan), ženska parna poimenovanja moškim (imena prebivalk celin, držav, pokrajin, naselbin: Afričanka, Portugalka, Primorka, Ljubljančanka),  pridevniki na -ski oz. -ev in -in.

mala podiztočnica

¨       pridevniške besede

• vezljivost
• določnost

¨       glagoli

• vezljivost

Mala podiztočnica nastopa v pridevniških in glagolskih slovarskih sestavkih ter nakazuje vezljivost (pisati kaj o kom/čem), samo pri pridevniku pa tudi določno obliko (rdeči -a -e).

naglas

¨       jakostni

¨       tonemski

Jakostni naglas je zapisan na iztočnici. Izjema so prevzete besede z neslovensko glasovno vrednostjo samoglasnikov oz. glasov ter z obveznim naglasnim znamenjem; tu je slovenski naglas podan v okviru podatka o izgovoru v oglatem oklepaju (Linné). Iz neiztočničnih osnovnih oblik je razviden naglasni tip (pôtok -óka, srcé -á), kadar ta ni nepremičen.

Tonemski naglas je podan v okroglem oklepaju na koncu oglavja.

izgovor

Izgovor je zapisan, če je nepredvidljiv (entuziast, pepelnik, Tartuffe). Nahaja se v oglatem oklepaju tik pred besednovrstno oz. morfemsko oznako. Zapisan je le problematični del, če pa je teh več, je zapisan izgovor cele iztočnice (Molière, Tarnow).

zaglavje

V zaglavju so zapisane težje oblike dane iztočnice in podatki o vrstnosti oz. podspolu (delati, glava, srce, škripati).

Najbolj zapleteno zaglavje imajo glagoli; če imajo v nedoločniku in sedanjiku naglas na različnih zlogih, njhove glagolske oblike niso lahko predvidljive iz osnovnih oblik: zapisu iztočnice in sedanjiške oblike sledijo posebnosti sedanjika, oblik velelnika, deležja na -č, -e ali -aje, deležnika na -č (-a -e), opisnega deležnika na -l, namenilnika, deležnikov na -n in -t, deležja in deležnika na -(v)ši, glagolnika in knjižnopogovornega kratkega nedoločnika, npr. pêči -em nedov., 3. os. mn., neobč. pekó, pêci -íte, pekóč; pékel pêkla, pèč/pêč, pečèn -êna, rékši, pečênje; (pèč/pêč). Deležje in deležnik na -(v)ši sta zapisana, kadar sta dovolj pogosta, in sicer glede na posebnosti v glasovju in naglasu (rekši); prvotna deležja na -e, ki so v rabi le kot prislovi, imajo svoj slovarski sestavek (grede, miže, hote). Tudi deležniki stanja na -l oz. na -n ali -t so predstavljeni kot iztočnice (usahel -hla -o, skisan, spočit).

dvojnice

¨       zapisovalne

¨       izgovorne

¨       naglasne

¨       oblikoslovne

Dvojnice so lahko:

¨       zapisovalne (npr. damoklejev in Damoklejev meč, bledomoder tudi bledo moder, kadar koli tudi kadarkoli, Manetev in Manetov)

¨       izgovorne (npr. pepelnik, čebelar)

¨       naglasne: jakostne (npr. písati in pisáti), tonemske (npr. bájalica, dálje)

¨       oblikoslovne (npr. Magajna -e in Magajna -a, Molière -rja in Molière -a, DDV-ja tudi DDV --, Kobilca -- in Kobilca -e )

Grafične ponazoritve

¨       simboli

¨       ločila

¨       števniki

¨       grške črke

Simboli in posebne črke, npr. grške, in ločila so v slovarju pisno ponazorjeni v lomljenem oklepaju (Celzij, epsilon, narekovaj).

V lomljenem oklepaju so tudi ponazoritve matematične rabe števnikov (deset).

slovarske oznake

¨       slovnične

¨       socialnozvrstne

¨       funkcijskozvrstne

¨       normativne

¨       čustvenostne

¨       časovne

¨       pogostnostne

¨       posebne

¨     področne

¨     druge

¨      slovnične (brezos. – brezosebno, cel. – celostni, čas. – časovni, člen. – členek, člov. – človeško, čustvov. – čustvovalni, daj. – dajalnik, ed. – ednina, edninski, glag. – glagol, glagolski …)

¨     socialnozvrstne (privzdig. – zborno privzdignjeno, knj. pog. – knjižno pogovorno, neobč. – knjižno neobčevalno, neknj. pog. – neknjižno pogovorno, neknj. ljud. – neknjižno ljudsko, pokr. – pokrajinsko pogovorno …)

¨      funkcijskozvrstne (strok. – strokovno, nestrok. – nestrokovno, urad. – uradovalno, pesn – pesniško, publ. – publicistično, prakt.sp. – praktičnosporazumevalno …)

¨     normativne (^● – prepovedano, ° – nepravilno, ® – odsvetovano)

¨     čustvenostne (ljubk. – ljubkovalno, slabš. – slabšalno, otr. – otroško, olepš. – olepševalno, omilj. – omiljevalno, šalj. – šaljivo …)

¨      časovne (star. – starinsko, zastar. – zastarelo, nov. – novota, neologizem ...)

¨      pogostnostne (redk. – redko, prilož. – priložnostno …)

¨      posebne (in, tudi, pešaj. – pešajoče, narašč. – naraščajoče, nevtr. – nevtralno)

¨      področne (alp. – alpinizem, anat. – anatomija, antr. – antropologija, arheol. – arheologija, arhit. – arhitektura, avt. – avtomobilistika, bibl. – biblicistika …)

¨     druge (bajesl. – bajeslovno, fr. – francosko, gl. – glej, ljud. – ljudsko, manjš. – manjšalno, neurad. – neuradno, okrajš. – okrajšava, oseb. i. – osebno ime …)

razlaga

¨       splošna pomenska uvrstitev

¨       nadrejena sopomenka

¨       enakovredna sopomenka

¨       manj navadna domača

Razlaga je drugi del slovarskega sestavka: lahko je krajša, le z oznako (gl. Tahi, prim. daleč¹), ali daljša z zgledom rabe (pepelnik) oziroma s približno oz. splošno pomensko uvrstitvijo (bajalica) ali identifikacijo, ki se nahajata med pokončnicama (Magajna, Manet).

V okviru razlage je uporabnik seznanjen s slovnično rabo iztočnične besede in z njeno stilno oz. zvrstno klasifikacijo. Pri besedah, pomembnih za sporočanje, so razlage daljše (drzniti si). Krajšave in simboli so razvezani (Pu).

Daljše razlage so razčlenjene s številkami (naj).

V okviru razlage je uporabnik tudi napoten k sopomenskemu nadomestilu: k nadrejenemu v ležečem tisku (entuziast, genealog), k enakovredni sopomenki v ležečem tisku in okroglem oklepaju (breča, maltoza), k manj navadni domači sopomenki v ležečem tisku in lomljenem oklepaju (neologizem, petrografija).