Izjava ZRC SAZU v podporo cepljenju

Tako kot večina zdravil in vse medicinske aparature tudi cepiva niso in ne morejo biti »naravna«. So orodja, ki jih je iznašla civilizacija, da preobrne naravni tek stvari v okoliščinah, ki bi nam sicer prinesle sitnosti, bolečine, trpljenje ali smrt. So pripomoček, s katerim se – ko to hočemo – vrnemo v stanje, ki mu rečemo zdravje in dobro počutje. Kar je zdravilo za človeka, je cepivo za družbo: je sredstvo, ki nas vrne v normalnost.

Ob vsakem glavobolu ne vzamemo analgetika, ob vsakem stresu ne vzamemo pomirjevala, ob vsaki rdečici ne vzamemo antihistaminika – a ko stvari postanejo nevzdržne ali ogrožajoče, se navadno odločimo, da svojemu zdravju pomagamo s produkti skupnega znanja, ki se je nakopičilo skozi stoletja. Le redki v tem uživajo. Nasprotno: odločitev, da v stiski posežem po zdravilu, izhaja iz spoznanja nuje, iz spoznanja, da tako ne gre več naprej.

Gre družba lahko tako naprej? Je konec epidemije nujen?

Več kot leto spopadanja z epidemijo je mnogim po svetu in pri nas vzelo svojce, prijatelje in kolege. Mnogim, tudi mlajšim, je epidemija odnesla mesece zdravja. Prav vsem, tudi tistim, ki so epidemijo želeli odmisliti in se trudili živeti, kakor da je ni, je vzela normalnost.

Odzivi na izgubo normalnosti so bili in so raznovrstni: smo taki, ki nas je epidemija obsedla; smo taki, ki smo siti tega, da je postala edina tema pogovorov; smo taki, ki nas je izmučila do te mere, da nam je postalo vseeno, ali traja še nekaj let. Ob vseh napakah in nedoslednostih, ob vseh obljubah konca, ki ga še vedno ni, so vsi ti odzivi povsem razumljivi. Razumljiva je obsedenost, razumljiva je ravnodušnost, razumljiva je naveličanost, razumljivi sta otopelost in vdanost v usodo. Pa vendar: kot družba, kot skupnost, ki presega posameznika, se lahko odločimo, da gremo naprej drugače. Da spet hočemo več.

Epidemija, ki traja že dobro leto, ni stres, ki ga predihamo in prespimo; ni glavobol, ki izgine sam od sebe. Epidemija je kot družbena migrena. A če za migreno še danes iščejo učinkovita zdravila, smo cepivo za družbeno migreno že iznašli – in od nas je odvisno, ali bomo to priložnost izkoristili ali ne. Svet po cepljenju ne bo brez napak, a imeli bomo vsaj možnost, da napake sveta začnemo popravljati.

Sodelavci ZRC SAZU zato prebivalce spodbujamo, da se odločijo za cepljenje. Vse odgovorne institucije v državi pa pozivamo, da ob obetu nezadostne precepljenosti končno storijo tisto, kar bi morali storiti že pred nekaj meseci:

da prek sistemov javnega zdravstva k cepljenju nemudoma in aktivno povabijo prav vsakega polnoletnega prebivalca;

da v ta namen, po potrebi, vključi dodatne kadre;

da si pri tem zastavijo cilj kolikor je mogoče visoke precepljenosti;

in da ta cilj še posebej aktivno spremljajo pri starejših generacijah prebivalcev in ogroženih skupinah.

Svobodna izbira posameznika, da cepljenje zavrne, s tem nikakor ne bo ogrožena, a pristojni bodo naposled dokazali, da epidemijo jemljejo resno. Rešimo ta problem in – rešimo ga trajno. Nočemo le prekinitve epidemije, ne želimo si le še enega poletnega oddiha, hočemo konec epidemije. Najboljše življenje z virusom je precepljenost in najboljši virus je virus, ki ga ni.

Vir: Unsplash