Osnovni podatki
Datum objave:
14. maj 2021
Opis

Tako kot večina zdravil in vse medicinske aparature tudi cepiva niso in ne morejo biti »naravna«. So orodja, ki jih je iznašla civilizacija, da preobrne naravni tek stvari v okoliščinah, ki bi nam sicer prinesle sitnosti, bolečine, trpljenje ali smrt. So pripomoček, s katerim se – ko to hočemo – vrnemo v stanje, ki mu rečemo zdravje in dobro počutje. Kar je zdravilo za človeka, je cepivo za družbo: je sredstvo, ki nas vrne v normalnost.

Ob vsakem glavobolu ne vzamemo analgetika, ob vsakem stresu ne vzamemo pomirjevala, ob vsaki rdečici ne vzamemo antihistaminika – a ko stvari postanejo nevzdržne ali ogrožajoče, se navadno odločimo, da svojemu zdravju pomagamo s produkti skupnega znanja, ki se je nakopičilo skozi stoletja. Le redki v tem uživajo. Nasprotno: odločitev, da v stiski posežem po zdravilu, izhaja iz spoznanja nuje, iz spoznanja, da tako ne gre več naprej.

Gre družba lahko tako naprej? Je konec epidemije nujen?

Več kot leto spopadanja z epidemijo je mnogim po svetu in pri nas vzelo svojce, prijatelje in kolege. Mnogim, tudi mlajšim, je epidemija odnesla mesece zdravja. Prav vsem, tudi tistim, ki so epidemijo želeli odmisliti in se trudili živeti, kakor da je ni, je vzela normalnost.

Odzivi na izgubo normalnosti so bili in so raznovrstni: smo taki, ki nas je epidemija obsedla; smo taki, ki smo siti tega, da je postala edina tema pogovorov; smo taki, ki nas je izmučila do te mere, da nam je postalo vseeno, ali traja še nekaj let. Ob vseh napakah in nedoslednostih, ob vseh obljubah konca, ki ga še vedno ni, so vsi ti odzivi povsem razumljivi. Razumljiva je obsedenost, razumljiva je ravnodušnost, razumljiva je naveličanost, razumljivi sta otopelost in vdanost v usodo. Pa vendar: kot družba, kot skupnost, ki presega posameznika, se lahko odločimo, da gremo naprej drugače. Da spet hočemo več.

Epidemija, ki traja že dobro leto, ni stres, ki ga predihamo in prespimo; ni glavobol, ki izgine sam od sebe. Epidemija je kot družbena migrena. A če za migreno še danes iščejo učinkovita zdravila, smo cepivo za družbeno migreno že iznašli – in od nas je odvisno, ali bomo to priložnost izkoristili ali ne. Svet po cepljenju ne bo brez napak, a imeli bomo vsaj možnost, da napake sveta začnemo popravljati.

Sodelavci ZRC SAZU zato prebivalce spodbujamo, da se odločijo za cepljenje. Vse odgovorne institucije v državi pa pozivamo, da ob obetu nezadostne precepljenosti končno storijo tisto, kar bi morali storiti že pred nekaj meseci:

da prek sistemov javnega zdravstva k cepljenju nemudoma in aktivno povabijo prav vsakega polnoletnega prebivalca;

da v ta namen, po potrebi, vključi dodatne kadre;

da si pri tem zastavijo cilj kolikor je mogoče visoke precepljenosti;

in da ta cilj še posebej aktivno spremljajo pri starejših generacijah prebivalcev in ogroženih skupinah.

Svobodna izbira posameznika, da cepljenje zavrne, s tem nikakor ne bo ogrožena, a pristojni bodo naposled dokazali, da epidemijo jemljejo resno. Rešimo ta problem in – rešimo ga trajno. Nočemo le prekinitve epidemije, ne želimo si le še enega poletnega oddiha, hočemo konec epidemije. Najboljše življenje z virusom je precepljenost in najboljši virus je virus, ki ga ni.

Vir: Unsplash

 

Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici

predstavitev 20. knjižice iz zbirke Umetnine v žepu

15. 6. 2021 ob 18:15 • Bevkov trg, Nova Gorica

Več >>

Uganke na Slovenskem - dr. Saša Babič s Pižamo

16. 6. 2021 ob 19:00 • Atrij ZRC, Novi trg 2, Ljubljana

Več >>

Epidemije in zdravstvo v zgodovinski perspektivi

14. 10. 2021 ob 9:00 • Atrij ZRC, Novi trg 2 Ljubljana

Več >>

Pristno, potvorjeno ali pomota? Ustvarjanje, poustvarjanje, prevara in ponarejanje v glasbi in sorodnih umetnostih.

Mednarodni znanstveni simpozij

21. 10. 2021 ob 9:00 • Ljubljana, Novi trg 2 in 4

Več >>