50 let samostojnega umetnostnozgodovinskega inštituta. Spominski zapisi o Francetu Steletu

Mija Oter Gorenčič: 50 let samostojnega umetnostnozgodovinskega inštituta

 

Začetki Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU segajo v leto 1947, ko je France Stele (1886–1972) pri Inštitutu za zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti ustanovil Sekcijo za zgodovino umetnosti in s tem tlakoval pot razvoju osrednje znanstvenoraziskovalne inštitucije s področja umetnostne zgodovine v slovenskem prostoru. 28. novembra 1972 se je s sklepom predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti sekcija preoblikovala v samostojni umetnostnozgodovinski inštitut, ki se je 20. marca 1975 poimenoval po Francetu Steletu. Inštitut je danes mednarodno uveljavljena ustanova, ki že od ustanovitve dalje povezuje vodilne raziskovalce umetnostne zgodovine v slovenskem prostoru. Ti raziskujejo vsa temeljna umetnostnozgodovinska področja, ki časovno segajo od srednjega veka do sodobnosti. Rezultati raziskav, ki so usmerjene v pripravo temeljnih del in nadgradnjo dosedanjih spoznanj, ključno prispevajo k poglobitvi poznavanja in razumevanja umetnostnih del, njihovi ustreznejši umestitvi v umetnost evropskega in širšega mednarodnega prostora in k razumevanju umetnin z vidika njihove funkcije in umetnostnega naročništva. Analize in odkritja pomembno prispevajo tudi k ohranjanju umetnostnih spomenikov kot enega od temeljev kulturne identitete slovenskega naroda.

V letu 2022 Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta praznuje 50 let samostojnega delovanja, hkrati pa mineva 50 let od smrti njegovega ustanovitelja, umetnostnega zgodovinarja, konservatorja, urednika, likovnega kritika, raziskovalca, profesorja in akademika Franceta Steleta. Na inštitutu z veliko hvaležnostjo gledamo na čas ustanovitve inštituta. Počaščeni smo, da se inštitut imenuje prav po Francetu Steletu, saj to od nas zahteva raziskave na najvišjem znanstvenem nivoju. Ponosni smo, da vsebine, s katerimi se ukvarjamo, neprestano nadgrajujemo z novimi metodološkimi pristopi in vsebinskimi vidiki, vpeljujemo nova raziskovalna področja in stopamo v korak z najnovejšimi raziskovalnimi smernicami globalne umetnostne zgodovine. Veseli smo, da je obletnica z novimi načrti, idejami in novovzpostavljenimi povezavami podarila nova krila razvoju inštituta in njegovi, želimo si, še dolgi in uspešni prihodnosti. Obletnici z več dogodki obeležujemo že tekom celotnega leta 2022, danes, 28. novembra 2022, pa v počastitev praznovanja 50-letnice samostojnega umetnostnozgodovinskega inštituta in v spomin na Franceta Steleta (1886–1972), po katerem se inštitut ponosno imenuje, objavljamo tri dragocene zapise. Štiri velika imena slovenske umetnostne zgodovine, akademika Milčka Komelja, izr. člana SAZU prof. dr. Janeza Höflerja, dr. Damjana Prelovška in dr. Ksenijo Rozman, smo namreč zaprosili, da v čast praznovanja inštitutske obletnice zapišejo nekaj svojih spominov na Franceta Steleta. Tri besedila objavljamo na dan obletnice ustanovitve samostojnega inštituta, četrtega pa bomo v knjižni obliki izdali v letu 2023. Vsem avtorjem se iskreno zahvaljujemo za njihove dragocene zapise, ki odstirajo še nekaj tančic o eni najpomembnejših osebnosti slovenske umetnostnozgodovinske stroke.  

SPOMINSKI ZAPIS_JANEZ_HÖFLER.pdf

SPOMINI NA FRANCETA STELETA_DAMJAN PRELOVŠEK.pdf

FRANCE STELE_OSEBNOST IN UČITELJ_KSENIJA ROZMAN.pdf     

                                                                                                                 

 

 

Janez Höfler: Spominski zapis o Francetu Steletu

 

Naprošen sem bil, da ob petdesetletnici ustanovitve Umetnostnozgodovinskega inštituta ZRC SAZU napišem kaj o spominu na nestorja naše stroke, čigar ime je v naslovu inštituta. To ob tem, da sem član Znanstvenega sveta inštituta, delegiran s strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, jemljem za samoumevno. Vendar sem v zadregi, saj s profesorjem Steletom nisem imel veliko stikov. S kolegi sošolci se ga spominjamo predvsem s predavanj o bizantinski umetnosti, ki jih je profesor imel na oddelku za umetnostno zgodovino v zadnjih letih svoje pedagoške dejavnosti. Teh predavanj žal nismo jemali prav resno. Ko sem pozneje kot nosilec predmeta Slovenska umetnost in umetnost drugih jugoslovanskih narodov v srednjem veku sam moral predavati o srbskem in makedonskem srednjem veku, sem se šele zavedel, za kako pomembno in tudi vizualno privlačno tematiko gre. Sicer pa sem, kolikor se spominjam, imel s profesorjem eno samo osebno srečanje, in sicer leta 1970, ko sem moral iti na »zagovor« k dr. Emilijanu Cevcu, takratnemu uredniku Zbornika za umetnostno zgodovino, zaradi člančiča o dokumentih o okrasitvi pevskega kora ljubljanske stolnice, ki je potem izšel v zborniku. To je bilo še v prostorih Sekcije za zgodovino umetnosti, v katerih je imel profesor zase zadnjo sobo. Med pogovorom z dr. Cevcem je profesor prišel iz nje in izmenjala sva nekaj vljudnih stavkov o mojem odkritju, preden se je poslovil in nas zapustil. Vendar pa sem se moral kmalu zatem soočiti z njim, ne osebno, pač pa z njegovimi deli iz slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva. Diplomska naloga o tako imenovani koroški skupini na Gorenjskem, disertacija o beljaški slikarski delavnici v 15. stoletju in zatem raziskovalni projekt o stenskem slikarstvu med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom Sv. Andreja iz Krašc, vse na pobudo mojega profesorja Naceta Šumija, so me vrgli v središče »bojnega« polja, ki ga je dotlej obvladoval profesor Stelè. Pri tem so se pokazale določene vzporednice: dunajska disertacija o stenskem slikarstvu na Kranjskem sredi 15. stoletja iz leta 1912, ki obravnava obdobje od Janeza Ljubljanskega do Mojstra Bolfganga in njegovega časa, in prva njegova resna razprava v prvi številki novega Zbornika za umetnostno zgodovino leta 1921, namenjena prav Janezu Ljubljanskemu. Tako kot se je Stelè lahko oprl na svojega predhodnika, Paula Hauserja, sem se tudi sam lahko nanj. O tem, kako mogočno delo je opravil profesor, tako z odkrivanjem in preučevanjem spomenikov na terenu kot z objavami, ki so temu sledile, ni treba posebej govoriti. A čas teče in pogledi se spreminjajo. Kar je od Steletove dediščine na področju srednjeveškega stenskega slikarstva še vedno temeljnega pomena, so njegove ugotovitve o umetnostnogeografskih značilnostih subalpinskega pasu, ki poteka prek Francije, Italije in Avstrije do Slovenije, in ikonografskih zakonitostih v poslikavah podružničnih cerkva na Slovenskem, ki pa v določeni meri veljajo tudi za spomenike omenjenega subalpinskega pasu. Z obema precizno formuliranima temama se je Stelè dvignil nad svoje italijanske in avstrijske kolege. Medtem je slogovno opredeljevanje doživelo presenetljive preobrate. Če pustim ob strani neplodno ali celo zavajajoče razporejanje spomeniškega gradiva na osnovi morfoloških slogov Izidorja Cankarja, je zanimiv Steletov odnos do njegovih estetskih razsežnosti. Z Janezom Ljubljanskim in njegovimi koreninami v tako imenovanem mehkem slogu ni težav. Te pa nastopijo z Mojstrom Bolfgangom. Povsem v skladu z naziranji nemškega ekspresionizma, ki so se po svoje izrazila tudi v nemški umetnostni zgodovini prvih desetletij 20. stoletja, ima Stelè Bolfgangovo lepotno noto za nekaj reakcionarnega in mojstra še vedno uvršča v mehki slog. Nasprotno pa Andreja iz Ottinga v Slovenj Gradcu z izrazito grdimi potezami v figurah oceni kot nekaj naprednega. Natančnejša analiza ob upoštevanju slogovnega razvoja zahodnega slikarstva pozne gotike v figuraliki je seveda pokazala prav nasprotno. Danes lahko Bolfganga ocenimo kot najpomembnejšega na Slovenskem delujočega slikarja 15. stoletja in, zaradi za krajevne razmere osupljivo zgodnje naslonitve na Mojstra E. S. in prek njega na napredno slikarstvo Gornjega Porenja, tudi enega najzanimivejših slikarjev vzhodnoalpskega prostora tega časa. Pri tem Steletu vendarle pripada čast enega prvih v Evropi, ki je – že leta 1926 – opozoril na posnemanje grafičnih predlog alzaškega bakrorezca, in to prav v krogu Mojstra Bolfganga. Čeprav se s to temo pozneje ni več ukvarjal, je s tem nehote napovedal, kaj se bo zgodilo v raziskovanju slovenskih srednjeveških fresk pol stoletja pozneje. Zdelo se mi je potrebno, da to dejstvo posebej omenim v predgovoru k svoji nemški monografiji o Mojstru E. S. iz leta 2007.

Naj bo zgornji drobec iz mojega spomina na Franceta Steleta moj »obolos« k praznovanju petdesete obletnice inštituta. Kolegi, ki se ukvarjajo z drugimi zgodovinskimi obdobji in drugimi področji, bodo našli kake druge stične točke. Vendar pa, če pomislimo na njegovo zadnjo, razkošno publikacijo o slovenskem stenskem slikarstvu v obdobju gotike za serijo Ars Sloveniae, lahko rečemo, da ga je ta tematika spremljala tako rekoč od začetkov njegove kariere do smrti.

 

 

Damjan Prelovšek: Spomini na Franceta Steleta

 

Leta hitro minevajo in od generacije, ki je polno doživela profesorja Steleta, je še komaj kdo na tem svetu. Sam sodim med tiste, ki so ga še poznali, čeprav ne več kot akademskega učitelja. V resnici sem na univerzi doživel eno samo Steletovo predavanje. Posvečeno je bilo zgodovini našega spomeniškega varstva. Govoril je dokaj monotono, čeprav iz lastnih bogatih izkušenj. To je bil tudi njegov zadnji akademski nastop, ker je njegove ure v petkovem zgodnjem popoldanskem času prevzel profesor Luc Menaše. S tem je tudi zanimanje za Steleta med nami upadlo, saj je bil Menašejev pregled zgodovine umetnosti obvezen za vse, ki smo hoteli uspešno končati študij. Kaj je bil vzrok te neljube zamenjave, mi še danes ni čisto jasno in ne bi bil presenečen, če je igrala pri tem vlogo tudi leva politika, ki je profesorja imela za starega klerikalca. Stelè univerzitetnega praga ni več prestopil, je pa aktivno deloval na akademiji, kjer je imel svoj kabinet. Pravzaprav mu nekaj prvih let po vojni ni bilo lahko in je živel v dokajšnji negotovosti. Če tik pred koncem vojne ne bi ubili Franceta Mesesnela, bi v novem režimu za vedno ostal globoko v njegovi senci, tako pa so mu predvsem kolegi iz vrst srbskih bizantologov pomagali k zasluženemu priznanju. Če se ga je torej domača akademska sfera nekako skušala otresti, je Stelè med tujimi kolegi užival veliko zaupanje kot znanstvenik in absolvent znane dunajske umetnostnozgodovinske šole. Povsod so ga poznali, pa naj je šlo za Avstrijo, Italijo, Madžarsko ali balkanski jug, in ga sprejemali z dolžnim spoštovanjem. To sem doživel tudi sam, ko sem ga leto pred smrtjo peljal v Passariano na veliko Tiepolovo razstavo. Z njenim avtorjem Aldom Rizzijem sta bila stara prijatelja, kar sem razbral iz njunega prisrčnega pogovora. Steletu so bila povsod odprta vrata.

O profesorju sem nekaj vedel še pred vpisom na umetnostno zgodovino. Rojen sem v hiši, ki jo je uredil arhitekt Plečnik, in sem se torej že zelo zgodaj srečal z nekaterimi njegovimi knjigami. Stelè je bil dober prijatelj mojega starega očeta in se je zato tudi pri nas doma o njem veliko govorilo. Ravnateljica Narodne galerije dr. Anica Cevc je za krog ljubiteljev umetnosti prirejala ekskurzije po Sloveniji, pa tudi po tujini, in strokovno vodstvo večkrat zaupala Steletu. Vsa potovanja po zahodni Evropi, ki pa se jih Stelè ni udeleževal, so potekala pod motom: spoznavajmo zahod, saj si bomo, ko nas bodo zasedli Rusi, lahko ogledovali le še vzhod. Tako sem še kot študent tudi s Steletovo razlago spoznaval naše kulturno bogastvo. Po vračanju s štajerskega konca smo se z avtobusom vsakič obvezno ustavili na Trojanah z izgovorom, da gremo na krofe, v resnici pa je bila to priložnost, da se je profesor odžejal s kozarcem vina, krofov pa ni kupil. Spominjam se potovanja po Makedoniji, kjer nam je na stopnicah rimskega gledališča v Stobiju pripovedoval o antični arhitekturi. Ob povratku je gospa Milena Kožuh od prisotnih zbrala denar za darilo Steletu. Po dolgem iskanju je našla primerno košaro, v katero je položila steklenico. Med glasnim vzklikanjem "Naš ata", ki je spremljalo vsako ekskurzijo s Steletom, se je ta zahvalil za steklenico in gospe Kožuhovi vrnil košaro.

Stelè je bil vsestranski znanstvenik, ki se je znašel v vseh dobah in slogih, kljub temu pa so ga posebej privlačile določene teme. Poleg gotskega stenskega slikarstva je bil gotovo to tudi Jože Plečnik, ki ga je Stelè imel za enega največjih slovenskih umetnikov. Ker sem se redno udeleževal njegovih ekskurzij in vodstev po razstavah, se ukvarjal s Plečnikom, poleg tega pa je poznal tudi moje stare starše, sem postal njegov izbranec. Leta 1969 so mu na Dunaju podelili Herderjevo nagrado, na katero je bila vezana enoletna štipendija za mladega umetnostnega zgodovinarja. Z njeno pomočjo sem poslušal predavanja znanih profesorjev, kot so bili Otto Demus, Renate Wagner-Rieger, Gerhard Schmidt, Otto Pächt in še nekateri, ki so mi v mnogočem širili obzorje. Bivanje na Dunaju sem izkoristil tudi za raziskovanje Plečnika. Profesor Stelè je z zanimanjem spremljal moj napredek in mi po vrnitvi zagotovil mesto na inštitutu, ki je bil tedaj še del zgodovinskega inštituta. Danes so v teh prostorih muzikologi, saj je pozneje prišlo do zamenjave. Moja delovna soba je bila pred profesorjevo. Ta je prihajal v službo med deseto in enajsto uro po zajtrku v kavarni, kjer je pregledal časopisje. Pisal je večinoma doma, v službi pa je opravil le nekatere pogovore ali prebiral literaturo. Njegova soproga Melita je službovala nadstropje višje v knjižnici pri zgodovinarjih, vendar se zdi, da sta živela bolj vsak zase. Ni se udeleževala niti vodstev ali ekskurzij svojega moža.

Danes si težko predstavljamo razmere, ki so vladale še dolgo po vojni. Ni bilo tuje literature oziroma je bil dostop do nje zelo otežen, na potovanja v tujino pa skoraj ni bilo mogoče pomisliti. Stelè je bil eden redkih, ki mu oblast pri tem ni delala prevelikih težav in se je lahko udeleževal kongresov v tujini in tako praktično edini ohranjal stik z razvojem stroke. Zato so skozi mojo delovno sobo k njemu na posvet dobesedno romali vsi starejši kolegi, ne glede na to, s katerim področjem umetnosti so se ukvarjali. Ker je slovenski umetnostni zgodovini manjkal srednjeevropski okvir, je bila stroka v tistem času izrazito usmerjena v ozke domače teme. Zadnja leta je Steleta pogosto obiskoval Lojze Gostiša s svojim predlogom o razkošni ediciji Ars Sloveniae. Kot politični funkcionar z dobrimi zvezami je zanjo lahko zagotovil dovolj denarja in si hkrati privoščil najboljše fotografe iz renomiranega florentinskega podjetja Scala. Spominjam se, kako smo sedeli na kavču v veliki inštitutski sobi in prebirali barvne tiske srednjeveških fresk, ki jih je Gostiša prinesel z Dunaja. Zanj nobena kakovost ni bila predobra in noben strošek previsok. Stelè me je pritegnil k izdelavi kataloga za knjigo. V tej zvezi sem obiskal vse izbrane lokacije, razvozlaval naslikane prizore in skiciral njihovo ikonografsko razporeditev. Pozneje je arhitektka Nataša Šumi za objavo moje skice le prerisala. Na profesorjevo željo sem se z italijanskim fotografom odpeljal tudi v Beograd, kjer so bile tedaj slučajno razstavljene slike iz Narodne galerije, ki jih je nameraval uporabiti v svoji knjigi o slikarstvu 17. stoletja. Fotografiranje je trajalo celo noč, preden sva se s fotografom lahko vrnila v Ljubljano. Žal te knjige Stelè ni več utegnil napisati. Fotografije je pozneje uporabil dr. Emilijan Cevc. Knjiga o gotskem slikarstvu je izšla v letu Steletove smrti 1972, ki sem ga sam preživel z udeležbo na olimpijadi v Münchnu, kjer pa sem dosegel nezavidljivo 17. mesto, čeprav sem bil na mednarodnih tekmovanjih vajen precej višjih uvrstitev.

Kdor bo bral spise Steletovega učitelja Maxa Dvořaka, bo videl, da je moderna umetnostna zgodovina v svojih začetkih umetnine razlagala celovito in ni zanemarjala njihove estetske vrednosti. Stelè se je njenega poslanstva dobro zavedal in je zato lahko postavil trdne temelje domači umetnostnozgodovinski stroki. Njegovi geografski metodi ni mogoče očitati, da sam tega ne bi upošteval, vendar je bil to edini način, kako zajeti vse na videz manj vredno bogastvo dežele na prepihu med srednjo Evropo in Mediteranom. Danes, ko umetnost izgublja svoje estetsko poslanstvo in postaja predmet političnih in socialnih manipulacij ter se zapira v ozke kroge tako imenovanih strokovnjakov, ki jih zanima le še idejna plat izdelka, bi se veljalo vrniti k začetkom stroke. O našem umetnostnem patrimoniju vsekakor vemo več kot nekdaj v pionirskih Steletovih časih, nisem pa prepričan, da znamo k problemom pristopati tudi bolj modro od njega.

 

                                                                                                                       

 

Ksenija Rozman: France Stelè — osebnost in učitelj

 

Najprej okrog cerkve, nato na podstrešje in nazadnje v cerkev. Taka je bila pot na šolskih ekskurzijah s profesorjem Steletom, ko nam je razlagal kak spomenik. Na zunanjščini cerkve so bile vidne prezidave, dozidave, stare in novejše poslikave, kamnoseška dela, na podstrehi obok namesto ravnega stropa, srednjeveške freske (npr. Janez Ljubljanski, Muljava, 1456), ki so se umaknile novejšemu oboku in razni predmeti nekdanje stare opreme (svečniki, večna luč, tudi glava Janeza Krstnika iz 13. stoletja v cerkvi sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru). Šele za podstrešjem je prišla na vrsto notranjščina cerkve.

Kot kustodinja Narodne galerije in članica komisij pri odbiranju umetnin na terenu za galerijske razstave ali pri odobritvah izdelanih kopij srednjeveških fresk, pri katerih je sodeloval tudi profesor Stelè, sem prek njegovih pripovedovanj spoznala del njegove življenjske poti in njegovo miselnost. Razgovori so bili vedno po opravljenem delu, v gostilni in ob kozarcu vina. Svoje pripovedi in mnenja je omenjal mimogrede in nevsiljivo, nikoli ni bil večni govornik. Raje je poslušal in ni segal v besedo. To je bila ena mnogih njegovih lastnosti iz vrste lepega in spoštljivega vedenja.

Hvaležen je bil razredniku na kranjski gimnaziji, Nemcu Felicianu Aprissnigu, da ga je rešil zanašanja in zgubljanja v peti šoli in v naslednjih letih. Vsak dan se je moral v popoldanskem času oglasiti pri njem in prevajati iz latinščine v nemščino in obratno. »Ne boš se zgubil,« mu je strogo zabičal in ga ostro nadzoroval. Bil je nadarjen za matematiko in profesorji so mu nadeli ime homo mathematicus. Želel je, da bi bil inženir, vendar je v šestem razredu profesor Aprissnig dejal: »Če znaš matematiko, boš tudi še kaj drugega zmogel.« Stelè v svojih spominih omenja, da mu je naložil knjige o umetnosti in mu naročil, da pripravi vrsto predavanj o slogih. S tem se je začela njegova pot v smeri umetnostne zgodovine. Z uspehom je leta 1906 maturiral na kranjski gimnaziji. Leta 1907 je na dunajski univerzi začel študirati slovansko filologijo in zgodovino.

Na univerzi so blesteli trije Slovenci: France Stelè, Vojeslav Molè in od leta 1909 še Izidor Cankar. Pri predmetu branja v originalnih jezikih in komentiranja starih virov za zgodovino umetnosti (npr. Lorenza Ghibertija in drugih) je bila vedno zadrega zaradi študentskega neznanja tujih jezikov. Položaj so reševali trije Slovenci: »Kje so naši Italijani?« je vprašal profesor. Vsi trije so bili vešči italijanščine in so reševali zagato.

Leta 1911 je opravil državni izpit iz pomožnih zgodovinskih ved in umetnostne zgodovine. Z Izidorjem Cankarjem, ki je pripravljal doktorat o Giuliu Quagliu, je odšel v Gorico, Videm in okolico, kjer mu je fotografiral slikarjeva dela. Odšla sta še v Benetke. Tam se jima je pridružil poljski umetnostni zgodovinar in katoliški duhovnik Felix Dettloff, oseba znana kot Fritz v poznejšem Cankarjevem romanu S poti.

Neizbrisen vpliv na študente je imel profesor Max Dvořák, ena velikih osebnosti t. i. dunajske umetnostnozgodovinske šole. Študente iz raznih koncev avstrijskega cesarstva je usmerjal k raziskavam umetnosti na njihovem domačem ozemlju. Stelè je v tem duhu za doktorat izbral vprašanje o skoraj neznanem gotskem stenskem slikarstvu na Kranjskem. Junija 1912 je pri Dvořáku promoviral in postal praktikant pri centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju. Leto dni pozneje, leta 1913, je bil prestavljen v Ljubljano kot eksponiran praktikant in vodja novoustanovljenega deželnega konservatorskega urada. Profesor Dvořák ga je septembra obiskal v Ljubljani. Odšla sta na oglede raznih spomenikov pri nas. Oktobra istega leta je šel z njim na Tirolsko, kjer sta se jima pridružila Josef Garber (1883–1933), tudi Dvořákov učenec in doktorand ter deželni konservator za Tirolsko, ter Robert Eigenberger (1890–1979), umetnostni zgodovinar in vodja oddelka za restavriranje na dunajski Akademiji likovnih umetnosti.

Stelè je vse življenje, od svojega doktorata naprej, dopolnjeval in raziskoval povezanost srednjeveškega slikarstva pri nas in v t. i. subalpinskem pasu — od Genovskega zaliva čez Švico, Tirolsko, Koroško in Kranjsko do Istre in Kvarnerja — ter v Srednji Evropi. Rezultati raziskav in znanja o tem kulturnem pasu — prek gotike in tako rekoč do moderne — so bili vsa leta njegovega življenja zajeti v raznih člankih, zelo natančno pa v prispevku Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji, objavljenem leta 1950 v Ephemeridis Instituti Archaelogici Bulgarici (16, 1950), malo pozneje še v članku Die mittelalterliche Wandmalerei in Slowenien im mitteleuropäischen Rahmen (Südost-Forschungen, 16, 1957), že prej pa v monografijah Monumenta artis Slovenicae, 1 (Ljubljana 1935) in Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja (Ljubljana 1969).

Takoj po vrnitvi iz ujetništva po koncu vojne se je z vso silo posvetil konservatorskemu poklicu, raziskovanju stare umetnosti pri nas in objavljanju izsledkov v obliki člankov in publikacij. Leta 1922 je začela izhajati zgledna topografija »kamniške dekanije«, leta 1924 je izšel Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus. Leta 1925 je napisal uvod v katalogu razstave Franceta in Toneta Kralja in tudi pozneje stal trdno na njuni strani, čeprav sta doživljala mnoga nerazumevanja in tudi žalitve. Na trdna tla je leta 1928 postavil pomen Valvasorja in njegovega kroga, leta 1931 je s profesorjem Milkom Kosom obdelal srednjeveške rokopise v Sloveniji in postavil temelje za vse nadaljnje raziskave v tej smeri. To velja tudi za članek Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini (1951), za Celjski strop. Umetnostno zgodovinska studija o stropu v »stari grofiji« v Celju (1929), Slovenske Marije (1940), Ptujsko goro (1940), Slovenski lesorez (1942), Crngrob (1962) in še mnoga druga dela. Poznanstvo z arhitektom Plečnikom in mnoga skupna razpravljanja o arhitekturi odmevajo v knjigah Architectura perennis (1941) in Napori (1955), interes za ikonografijo in znanje o vplivu bizantinske umetnosti pri nas je objavljeno v članku Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci (1943), na jugoslovanskih tleh pa v Le Byzantinisme dans la peinture murale yougoslave (1953).

Steletov stric Franc Pavlič je bil župnik pri Sv. Petru v Ljubljani. Tja so hodili na obisk ljudje raznih poklicev. Razgovori niso bili prazni, temveč poučni, modri in zanimivi tudi za mladega Steleta. Ta stric je Steletu priporočal, naj si ogleda Rim in mu omogočil prvo potovanje tja, kamor je pozneje hodil skoraj vsako leto. V Rimu se je bržkone prvič navdušil nad pojavom in razvojem starokrščanske bazilike, ki jo je pozneje natančno, za nas študente kar preveč natančno, razlagal. Manipulant Preša, ki je s starim prasketajočim projektorjem na obločnico predvajal slikovno gradivo, je ta predavanja imenoval žaganje, žaganje. Skoraj dosledno je zamenjal levo in desno stran slike ali jo celo postavil na glavo. »Preša, narobe,« ga je opomnil profesor. Med profesorjevimi predavanji je Preša včasih zaspal in s svojega sedeža z velikim ropotom skoraj padel na tla. Tudi nam študentom suhoparne starokrščanske bazilike niso bile pri srcu. Danes se ob prebiranju zapiskov z občudovanjem spomnim Steletovih ugotovitev o teh trdnih temeljih za razvoj evropske arhitekture. Eno je leporečje, drugo so dejstva. Umetnostna zgodovina temelji na dejstvih in ne na leporečjih. Tega smo se kot učenci skušali držati. Če se nam je kaj zdelo lepo ali grdo, smo to raje ohranili zase.

Zahtevno delo mladega konservatorja, upov polnega mladeniča, je julija 1914 pretrgala prva svetovna vojna. Ob slovesu od civilnega življenja je v Ljubljani s sotrpini prvič, pri osemindvajsetih letih, pil šampanjec. Na tomboli je zadel večjo vsoto, s katero si je kupil s krznom podložen plašč, ki ga je naslednja leta varoval pred sibirskim mrazom. Imel je občutek, da ga bo sovražna krogla zadela natančno v sredino čela. S sotrpini so se dogovorili, da ne bodo morili in da se bodo kar najhitreje dali ujeti. Ta načrt se jim je posrečil, ker so njega, sošolca Vojeslava Moleta in druge že 15. septembra 1914 na gališki fronti ujeli Rusi. Začeli so ujetniško življenje, doživljali prestavitve v Čito, Novo Nikolajevsk, Semipalatinsk, Taro, Omsk in Krasnojarsk. Kot avstrijskemu rezervnemu praporščaku mu je bil celo v ujetništvu dodeljen pucflek, ki mu je čistil čevlje, krtačil obleko in mu nudil podobne usluge, kot jih je nekoč opisal Jaroslav Hašek v romanu Pustolovščine dobrega vojaka Švejka. Življenje v ujetništvu je opisal Vojeslav Molè, Steletov prijatelj in nekaj časa soujetnik (Iz knjige spominov, Ljubljana 1970).

Profesor je omenil, kako so ujetniki prenašali ujetništvo: eni so jokali, drugi so preklinjali, vzdihovali, tavali naokrog, se zaprli vase. Stelè se je odločil, da bo iz tega zla in zapravljanja časa skušal pridobiti kaj pametnega, uporabnega za prihodnost: izbral si je madžarskega, turškega in starejšega židovskega ujetnika, ki je obvladal jidiš. V beležnico si je zapisoval besede in slovnična pravila njihovih jezikov. »Wo ist unser Türke?« [Kje je naš Turek?] so klicali na pomoč za prevod, kadar so želeli kaj izvedeti od ujetega sotrpina, Turka.

Po končani vojni, leta 1918, je postal član jugoslovanske komisije pri podružnici češkoslovaškega narodnega sveta v Jekaterinburgu. Leta 1919 se je s tisočglavim odposlanstvom češkoslovaških legionarjev vračal domov čez Vladivostok, Pacifik, Kalifornijo in Washington, kjer je bil izbran za člana skupine za sprejem pri ameriškem predsedniku Thomasu Woodrowu Wilsonu. Od tam je pot nadaljeval čez Brest v Pariz, Prago in končno v Ljubljano. Med profesorjevo pripovedjo o tem dolgem potovanju je bila tudi opomba: pri vračanju proti Vladivostoku si je v Harbinu ogledal tek dolgih predstav v kitajskem gledališču. Znanje o tem je dopolnil še v Vladivostoku. Želja se mu je uresničila in ni mu bilo žal za dolgo sedenje.

Ob prihodu v Ljubljano mu je zdravnik dr. Virant svetoval, naj zaradi stanja svojih pljuč dosti počiva in dobro je. Profesor mu je odvrnil, da je prišel domov delat in ne počivat. Nadaljeval je delo konservatorja v spomeniškem uradu, ki je zajemal vse ozemlje jugoslovanske Slovenije. Glede na takratne razmere so bili kraji dosegljivi z vlakom, avtobusom in peš. Nekaj nezaslišanega za današnji čas in dokaz, da se počasi res daleč pride. V beležnice si je natančno zapisoval stanje spomenikov, inventar in vse, kar spada k topografskim podatkom. Teh beležnic je okrog 150 in so še danes dragocen vir pri obravnavi in opisih spomenikov. Besedila so pretipkana in se hranijo na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, v literaturi so navedena pod njegovim imenom in kot Zapiski. V njih je ohranjenih mnogo podatkov o stanju in stvareh, ki jih danes ni več.

Obvladal je naše ozemlje in zgledno reševal konservatorska in restavratorska dela na raznih koncih Slovenije. Pri vsem tem se moramo spomniti tudi teže njegovega nahrbtnika, polnega težkih steklenih fotografskih plošč, nič manj težkih starih fotoaparatov, stativa, črne cunje za zatemnitev, potrebne pri fotografiranju in zatemnitvi oken, in nelahke, volnene pelerine, ki ga je varovala pred mrazom in dežjem.

Pri odkrivanju srednjeveških fresk in drugih delih je dobro sodeloval s slikarjem in restavratorjem Matejem Sternenom in restavratorjem Petrom Železnikom. Ne le pri reševanju rimskega zidu na Mirju v Ljubljani, tudi v drugih primerih je naletel na ovire in nerazumevanje. Spomenike je reševal z znanjem, mirnimi nastopi in dopovedovanji ter mnenjem, ki ga je zastopal vse življenje: »Konservator ni nikoli premagan.«

Zelo dragocena Steletova mnenja in izkušnje so ohranjeni v razgovoru z Bredo Kovič za RTV, posnetem nedolgo pred njegovo smrtjo.

Stelè je primerek stare slovenske izobražene generacije, ki je živela in delala v duhu besedila Simona Gregorčiča: »Ne samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« Nekoč je omenil, da je vedno treba ugoditi prošnjam, če je nekdo zaprošen za strokovno vodstvo po razstavi, za oglede spomenikov, pisanje člankov, knjig. Na dopuste ni hodil, delal je vse dni v tednu, od okrog devete ure zjutraj do šestih zvečer. Srečanja s prijatelji in znanci so bila Pri sokolu, v kavarni Union, Pod skal'co, Pri Mraku, ob sobotah popoldne Pri Slamiču z zgodovinarjem, profesorjem Milkom Kosom, in njegovim bratom, slikarjem Gojmirom Antonom Kosom, in bržkone še kje. Družbe so bile različne: na določen dan z eno skupino znancev in prijateljev v določenem lokalu, drugič z drugimi prijatelji v drugem lokalu. Med udeleženci srečanj so bili profesor Rajko Nahtigal, slavist in jezikoslovec; pesnik Oton Župančič, ki se je vsako leto že vnaprej veselil imenitnih breskev s Steletovega vrta; Ivan Slokar (1884–1970), gospodarstvenik, gospodarski zgodovinar in eden pobudnikov za izdajo Slovenskega biografskega leksikona; Rudolf Andrejka (1880–1948), pravnik, pravni in lokalni zgodovinar, pisec dragocenih člankov v Kroniki slovenskih mest; Karel Čeč (1877–1965), slovenski tiskar in tiskarnar, ravnatelj Katoliške, pozneje Jugoslovanske tiskarne; Anton Verbič, trgovec, vnet za umetnost, razstave, umetnostno zgodovino in ekskurzije z ogledi umetnostnih spomenikov. Stelè mu je včasih rekel: »No, Ti špekulant,« ker so mu pod to pretvezo po vojni zaplenili premoženje. Član družbe je bil tudi tovarnar Viktor Naglas ml. (+ 1959), ki je izdelal in tej družbi daroval veliko okroglo mizo, ob kateri je prijetneje sedelo tudi večje število udeležencev in nihče ni bil prvi na čelu štirioglate mize. Vseh drugih oseb iz Steletove družbe se ne spomnim, mislim pa, da bi mogli biti Slokar, Andrejka, Čeč in Verbič tudi med tistimi, ki so Steleta napotili, da je napisal Umetnost zapadne Evrope. Oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja (Ljubljana 1935), in da so bili udeleženi pri vzpodbudi za nastajanje dela Monumenta artis Slovenicae. 1: Srednjeveško stensko slikarstvo (1935) in Monumenta artis Slovenicae. 2: Slikarstvo baroka in romantike (1938). V spominu so mi ostale profesorjeve besede: »So mi rekli, naj napišem …«

Zelo jasno je bilo njegovo mnenje glede zbirateljstva: umetnostni zgodovinar lahko zbira le znamke in podobice. Mislim, da ni nikoli pisal ekspertiz z ocenami umetnin, sodeloval pa je pri uradnih opredeljevanjih in cenitvah. Zelo velika škoda je, da ni obveljalo njegovo mnenje, naj po zaplembi avgusta 1945 vse umetnine in oprema v gradu grofov Attems v Slovenski Bistrici ostanejo na licu mesta kot primerek fevdalne kulture.

Pred njegovo pisalno mizo v takratni Sekciji za zgodovino umetnosti je visela manjša tabelna slika beneške šole iz okrog leta 1380 Trije prizori iz Kristusovega trpljenja. Izvirala je iz Federalnega zbirnega centra. Zanjo mi je rekel: »To spada v Narodno galerijo in ne na mojo steno.« Slika je bila prevzeta po profesorjevi smrti, leta 1974, in ima galerijsko inventarno številko NG S 1797.

Za zadnja dva letnika na univerzi, tretjega in četrtega, je vodil seminarske vaje. Vedno na določeno témo in mnogokrat o razpravi iz revije, ki jo je prinesel iz inozemstva, kar je bila takrat velika dragocenost. Vsakič je bil nekdo izbran, da je pisal zapisnik, ki ga je dan za tem ali malo pozneje moral predati profesorju. S tem smo bili prisiljeni poslušati, dokazati, da smo izbrano témo razumeli, poleg tega pa smo se urili v pisanju, ki je moralo biti pravilno in lepo slovensko. Čudila sem se, kako je profesor resno vzel naše čečkarije in si je vedno vzel čas za popravke. V spominu imam nabrekli poznogotski okras z vinsko trto na portalu neke katedrale. Ko je profesor naslednjo uro vrnil zapisnik, ga je vedno komentiral. Doletela me je opomba, da se reče grbasti in ne puklasti listi (kot sem zapisala).

Kot resen znanstvenik, toleranten človek in poznavalec številnih jezikov je bil dobrodošel in spoštovan v tujih in domačih društvih, združenjih in odborih. Z njim je bila Slovenija povezana s svetom. Vsa leta je bil na potovanjih kot predavatelj na kongresih, kot član komisij ali strokovnih društev v Evropi in zunaj nje. Nedolgo pred smrtjo ga je na italijansko-slovenski meji zelo natančno pregledoval in zasliševal jugoslovanski carinik. Stelè je komentiral: »Še sem zanimiv.«

Ujedljivi opombi tržaškega univerzitetnega profesorja in dobrega poznavalca slikarja Jožefa Tominca, profesorja Remigia Marinija, »lo Stelè lo scrive Tominc« (Italijani ga namreč pišejo Tominz), se je le prisrčno smejal. Italijanske »posebnosti« je mirno prenašal skupaj z Milkom Kosom, tudi ob pogajanjih za vrnitev med vojno evakuiranih umetnin iz Istre v Italijo.

Stelè je predaval z besedo, ne z mahanjem z rokami in kričanjem. Svojim učencem je svetoval: »Rem tene verba sequentur.« [Drži se stvari (bistva), besede bodo sledile (stekle same po sebi).] Če je kdo zapisal neverjetne veleumnosti, tudi za nas učence bedaste, je bila profesorjeva opomba: »No, tu se Vam je malo zareklo.« Vedno je omenjal: »Vprašati je treba znati.« Na vprašanja je rad odgovarjal, nikoli se ni vtikal v naše delo in študij. Če smo sami od sebe predlagali, kaj bi obdelali za seminarsko ali diplomsko nalogo, je to z veseljem sprejel. Za kolege brez fantazije je bil na »stenčasu« — današnji oglasni deski – spisek tém, ki bi jih bilo treba obdelati. Srednjeveški nagrobni spomeniki so bili večno na tem spisku.

Na izpitih smo dobili fotografije spomenikov, ki jih je bilo treba časovno, stilno in ikonografsko opredeliti. Starejši kolega je dobil fotografijo kipca Matere Božje iz župnijske cerkve v Kamniku. V Steletovem Orisu iz leta 1924 in v ponatisu 1966 je kipec postavljen na konec 15. stoletja. V ta čas ga je postavil tudi izpraševani študent. Emilijan Cevc je kipec datiral v poznejši čas, s čimer je Stelè soglašal. Na kandidatov ugovor: »Saj je tako zapisano v Vašem Orisu,« je profesor smeje odgovoril: »Kaj mi pa verjamete.«

Prostaškega govorjenja in politiziranja ni maral, vendar je hotel biti na tekočem o dogodkih v svetu. Vsak dan je šel zjutraj na kavo v Hotel Slon, kjer so imeli tuje časopise.

Rad se je držal napotka arheologa in umetnostnega zgodovinarja, profesorja na Karlovi univerzi v Pragi, Josefa Cibulka (1886–1968), naj se druži z mladimi, kolikor se le da. »Prav je imel, stari govorijo preveč o svojih tegobah in zdravilih,« je omenil. Če je bil vprašan, kar mu ni bilo po volji in se ni hotel vmešavati v razne stvari, je rekel »Hm« in odšel v drugo smer.

V času restavriranja dominikanskega križnega hodnika na Ptuju se je družil s hrvaškim klasičnim arheologom Mihovilom Abramićem (1884–1962), ki je bil navzoč pri arheoloških izkopavanjih na Ptuju in v okolici. Rad se je spominjal, kako je oba in še druge ljubeznivo povabil grof Herberstein. Pogostil jih je tudi z lastnim, imenitnim vinom. Grof se je zanimal za arheološke najdbe na Ptuju in v okolici in za konservatorsko delo v nekdanjem dominikanskem samostanu.

Leta 1969 je profesor prejel Herderjevo nagrado. Kot nagrajenec je imel pravico nekoga predlagati za enoletno Herderjevo štipendijo. Namenil jo je meni. Zaradi nenavadnih časov sem mu omenila, da je bolje, da je ne sprejmem. Z razumevanjem je odklonitev sprejel, vendar z vprašanjem, komu bi jo dal. Knjižnica dunajske univerze je bila nekoč v stavbi ob Ringu. V čitalnici je bila dolga tekoča polica, zaznamovana s črkami, kamor so polagali naročene knjige. Pred mojo črko R, kjer so me čakale želene knjige, je bila črka P. Tam je Damjan Prelovšek dobival svoje knjige. Njegov del je bil vedno zelo poln. Profesorju sem omenila, da mislim, da je gospod Prelovšek resen študent in bi bil bržkone vreden štipendije. Profesorju se predlog ni zdel slab. Prelovšek je dobil Herderjevo štipendijo.

Ko sem leta 1969 v rimskih arhivih našla do takrat neznane dokumente o bivanju slikarja Jožefa Tominca (1790–1866) v Rimu in risbo, za katero je 1814 prejel srebrno medaljo na Akademiji sv. Luka, so nekateri komentirali: »Hudič, v vse se vtakne,« profesor pa je menil: »Ta bi bila še zmožna najti sledi o Bergantovem življenju v Rimu.« To se je zgodilo in med drugim sta bili najdeni tudi Bergantovi risbi iz let 1756 in 1758, za kateri je slikar dobil srebrno medaljo na Akademiji sv. Luka.

Profesor Stelè je kar preroško, v svoji knjigi Umetnost v Primorju (1960, str. 167), zapisal mnenje o slikarju Francu Kavčiču (1755–1828): »/…/ pomembna osebnost, katere pravo vrednost utegne 'odkriti' kasnejši čas.« To se uresničuje od leta 1978 naprej.

Do konca življenja je bdel nad Sekcijo za zgodovino umetnosti SAZU, njenim delom in obveznostmi, med drugim tudi nad gesli za Slovenski biografski leksikon. Na cesti sva se srečala in takoj je rekel: »Saj res, tudi Vi bi lahko prevzeli kakšno geslo za zadnje zvezke. V pisarni so seznami.« Da mi ne bi bilo dolgčas, sem izbrala dve, o katerih nisem veliko vedela, kiparja Antona Štefica in slikarja Edvarda (Edoarda) Wolfa (Wolffa).

Nekoč, po ogledu kopij fresk na Mačah nad Preddvorom, smo se spuščali v dolino ob prelepem sončnem zahodu. Tudi profesor je bil očaran od lepote barv. Omenil je prvi del rekla: »Ja, nichts ist ewig …« [Da, nič ni večno …]

 

  • Emilijan CEVC, France Stelè – umetnostni zgodovinar, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 5–6, 1959, str. 5–40 (bibliografija 1907–1958).
  • France STELÈ, Iz konservatorskih spominov, Varstvo spomenikov, 10, 1965 [1966], str. 13–38.
  • Luc MENAŠE, Osemdeset let profesorja Dr. Steleta (in slovenske umetnostne zgodovine), Sinteza, 4, 1966, str. 85–87 (bibliografija 1959—1965).
  • Emilijan CEVC, Stelè, France, Slovenski biografski leksikon, 11, Ljubljana 1971, str. 465–468 (bibliografija do 1969).
  • Emilijan CEVC, Stele, France, Enciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana 1998, str. 308–309 (bibliografija do 1972).
  • France STELÈ, Moje življenje, Acta historiae artis Slovenica, 2, 1997, str. 161–174.