Osnovni podatki
Datum objave:
28. februar 2017
Opis
Se še spomnite nedavnih novoletnih in božičnih voščil? Ste morda opazili, kako pogosto so bile tokratne želje po miru in zdravju povezane s strahom in negotovostjo? Sam sem to opazil večkrat in na začetku vse skupaj pripisal svojim letom. Malo pred šestdesetim človek počasi začenja izgubljati nekaj življenjskega optimizma, predvsem pa mu počasi postane jasno, da se mu nekatere želje ne bodo uresničile. Ko sem opazil, da je strah, podoben mojemu, oznamoval tudi veliko mlajše, sem postal še pozornejši, predvsem pa me je začelo zanimati, kaj vse bi lahko bilo krivo za to nelagodje.

Še vedno pretresen zaradi neverjetne izvolitve novega ameriškega predsednika, ki so ga že med predvolilno kampanjo poimenovali za oranžnolično anomalijo (Orange-faced Anomaly), sem strah, ki je sledil zaskrbljenosti zaradi Brexita, na koncu pripisal predvsem alarmantnim komentarjem dogajanja v ZDA. Komaj se je v ljudeh za silo poleglo ogorčenje nad sebičnostjo Nigela Faragea in Borisa Johnsona, že smo se soočili z novo izdajo postresničnostne politike. Ni se še poleglo začudenje nad nedavno razgaljenimi lažmi, ki sta jih natresla vodilna zagovornika britanskega izstopa iz Evropske unije, že nas je presunilo Trumpovo manipuliranje z resnico. /…/

V Sloveniji nas je pred iztekom leta v nervozni smeh spravljal predsednik države s svojimi borutizmi, zaradi katerih je funkcija predstavnika države zgubila še tisto malo ugleda, ki ga je ostalo po epizodi “to mi deli, miška”, za dodatno nelagodje in zaskrbljenost pa so tik pred iztekom leta poskrbele govorice o spremembi “begunske” zakonodaje. Govorice, ki so se takoj po novem letu izkazale za resnične. Zakon oz. novela zakona, ki daje nepotrebno široka pooblastila policiji in zapira vrata beguncem, je …/…/.

Glede na to ne preseneča, da je v razpravah ob dnevu spomina na holokavst, razpravi o vlogi lokalnih sodelavcev okupatorjev in, končno, v razpravi o tegobah vračanja judovskega premoženja, beseda nanesla tudi na begunce. Podobno kot zdaj begunce so namreč pred dobrimi osemdesetimi leti v Kraljevini Jugoslaviji začeli demonizirati tudi Jude. Kmalu po vzpostavitvi nacističnega režima v Nemčiji so se tudi v tedanjih slovenskih časopisih pojavili prispevki o koristoljubnih, izkoriščevalskih, “odpadnikih”, skratka o nevarnih Judih; in tudi v Jugoslaviji so judovskim otrokom, dijakom in študentom začeli omejevati dostop do izobrazbe. Za slednje je daleč najzaslužnejši Anton Korošec, tedanji minister za prosveto, ki je svoj obstoj v predzadnji vladi kraljevine pogojeval s sprejemom zakona, ki je drastično omejil vpis judovskih otrok. V Prekmurju, kjer je bilo Judov pred drugo svetovno vojno daleč največ, naj bi se po mnenju takih, kot je bil Korošec, začelo “gospostvo Židov”, ki se je raztezalo vse do Budimpešte (antisemiti so jo prekrstili v Judapest), Murska Sobota pa je veljala za “onesnaženo … židovsko gnezdo”. V slabem desetletju so nekdanji judovski sosedje bili označeni za ljudi, ki se “ne zanimajo za problem narodov, med katerimi živijo”, še več, tem narodom so odkrito sovražni. Tako v lokalnih kot vseslovenskih časopisih so “Židje, ki na videz poudarjajo svojo lojalnost”, postali ljudje, ki “ne priznavajo Slovencev in Jugoslovanov kot gospodujočega naroda”. Tik pred vojno so v mnogih glavah “Židje” nastopali samo še kot “goljufi”, “izdajalci Kristusa”, skratka “nesreča za [slovensko op. p.] krajino”. Tudi zato ne preseneča, da je bilo po letu 1941 vse manj takih, ki so s peščico prekmurskih Judov pred njihovo deportacijo v Auschwitz želeli imeti kakršen koli stik. Še posebej po tem, ko so sredi 1943 tudi ti morali nositi rumene judovske zvezde.

Skratka, Judje se “v naših krajih” z odkrito sovražnostjo niso srečali šele tik pred vojno, temveč že v poznih dvajsetih letih, in sicer z nastopom nacizma v Nemčiji, poudarjeno pa po nemški priključitvi Avstrije; nekdanji religiozni antisemitizem je tudi v delu slovenske politične elite prerasel v odkriti politični antisemitizem in rasizem. Rezultate te adaptacije na skrajni šovinizem je tri leta pozneje bilo mogoče razbrati tudi iz domobranskega tiska in plakatov, ki so ljudem dopovedovali, da “Judje nameravajo zasužnjiti svet”, da sta “najzvestejša izvrševalca judovskih ukazov komunizem in liberalna demokracija” ter da so “Judje podkupili partizane zato, da bi uničili slovenski narod”.

Aktualna politična in medijska govorica o beguncih še zdaleč ni tako neposredna, lahko pa najdemo kar nekaj podobnosti med nekdanjim pisanjem o škodljivih in do matičnega naroda nelojalnih Judih in dandanašnjim opisovanjem beguncev kot drugačnih, preračunljivih in nevarnih. Brez dvoma gre v obeh primerih za preračunljivost posameznih političnih elit, ki so za ohranitev vpliva in položajev pripravljeni zabarantati celo osnovno solidarnost in empatijo, da o kršitvi osnovnih človekovih pravic niti ne govorimo. S tem se ne podajajo samo v zavrženo trgovino s strahom, temveč enostransko odstopajo od svojega dela družbene pogodbe.

Avtor: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU. (Objavljeno v februarski številki Šolskih razgledov.)

OKTOBRSKA REVOLUCIJA 1917–2017

serija dogodkov

7. 11. 2017 ob 9:00 • Univerzitetna knjižnica Maribor

Več >>

Pogovor ob knjigi Ferda Gestrina SVET POD KRIMOM

22. 11. 2017 ob 17:00 • Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor

Več >>

Ne le kruh, tudi vrtnice!

Debatna kavarna na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu

22. 11. 2017 ob 19:00 • Debatna kavarna, Cankarjev dom

Več >>

Simpozij raziskovalk in raziskovalcev ZRC SAZU na začetku znanstvene kariere

5. simpozij

23. 11. 2017 ob 8:30 • Prešernova dvorana SAZU, Novi trg 4, Ljubljana

Več >>