Balkanska različica mitskega sižeja o odpovedi poroke Sonca z Luno

Inštitut za slovensko narodopisje in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU  v okviru bilateralnega projekta Pridobivanje, izmenjava in valorizacija terenskega gradiva za diahrone in folkloristične raziskave v torek, 4. aprila 2017, ob 11. uri vabita na predavanje z naslovom Balkanska različica mitskega sižeja o odpovedi poroke Sonca z Luno.  Predaval bo ruski etnolingvist in folklorist dr. Aleksander Viktorovič Gura.

Balkansko-baltski folklorni siže o odpovedi poroke Sonca je folklorna različica znanega mitološkega sižeja – poleg sakralne (ki je v Bibliji predstavljena z zgodbama o prihodu Kristusa v Jeruzalem in o Balaamovi oslici) in posvetno-literarne (v rimskem erotičnem romanu Apuleja Zlati Osel in v grškem romanu psevdo-Lukijana Lukij ali osel). Izhodišče vseh treh vzporednih različic je stari solarni mit.

V folklorni legendi je izbranka Sonca Luna, dekle ali »viharnica« (ženska oblika viharja). Sonce jezdi po svetu na oslici, da bi si našlo nevesto, hudič pa jezdi na kozlu ali zajcu. Včasih na oslu na poroko prijezdi tudi jež. Argument proti poroki Sonca je vedno enak, to je, da bodo njegovi otroci požgali ves svet. Načini, kako preprečiti katastrofo, pa so različni in nazorni: hudič ukaže svojemu kozlu ali oslu, naj pije vodo, saj se bodo reke kmalu izsušile; jež krmi svojega osla s kamenjem in to pojasnjuje s tem, da kmalu ne bo več nobene druge hrane; sveti Peter na svatbi v najhujši pripeki na Petrov dan zakuri ogenj; Bog pošlje k hudiču čebelo in prek nje izve o posledicah rojstva novih Sonc; želva opozarja Boga, da bo zemlja zgorela itd. Bog ne dovoli Soncu in Luni, da bi istočasno svetila na nebu; živali ločijo Sonce in Luno, da bi se srečevala samo enkrat na leto, v času poletnega solsticija. Glavni elementi sižeja so Sonce in njegov nasprotnik (jež, hudič, sveti Peter); osel, ki v različnih verzijah pripada enemu ali drugemu; kamenje kot hrana; motivi zakona in njegove odpovedi, rojstva številnih Sonc in smrt vsega živega. Protipostavljanje Sonca ježu, ki se v tej vlogi zamenjuje s hudičem, kaže na dualistični značaj legende, ki pripada bogomilski tradiciji.

Folklorni siže in biblijsko zgodbo o prihodu Kristusa v Jeruzalem povezujejo številne podobnosti: sončna simbolika osla in Kristusa, motivi zakona, apokalipsa, odrešitev, vstajenje, kamenje, privezovanje osla idr.

O predavatelju

Aleksander Viktorovič Gura, doktor filoloških ved, znanstveni svetnik Oddelka za etnolingvistiko in folkloro na Inštitutu slavistike Ruske akademije znanosti.

Leta 1972 je diplomiral na Filološki fakulteti, leta 1977 pa končal podiplomski študij na Moskovski državni univerzi (MGU). Leta 1978 je zagovarjal magistrsko nalogo Terminologija severnoruskega svadbenega obreda (na slovanskem ozadju), leta 1988 pa na Inštitutu slavistike Ruske akademije znanosti zagovarjal doktorsko disertacijo Simbolika živali v slovanskem ljudskem izročilu (poskus etnolingvistične raziskave).

Je filolog, specialist za področje etnolingvistike, aktivno popularizira znanost v množičnih občilih. Raziskuje etnolingvistične vidike in jezik simbolov slovanske ljudske duhovne kulture, mitologijo, folkloro, slovansko dialektologijo in leksikologijo ter se pri tem osredotoča na raziskave tradicionalne simbolike ljudskih predstav in verovanj, obrede in obredno terminologijo.

Med letoma 1989  in 1991 je v okviru programa medakademijske izmenjave med  Rusijo in Poljsko delal na Oddelku poljskega etnografskega atlasa Inštituta za zgodovino materialne kulture v Vroclavu. Med letoma 2000 in 2003 je vodil strokovno komisijo za filologijo inštituta Odprta družba (Soroseva fundacija), v okviru velikega projekta Razvoj izobraževanja v Rusiji. Od leta 2003 je član strokovnega sveta znanstveno-izobraževalne fundacije INO-Center.