Giorgio Gaber(ščik) - koncert Janija Kovačiča in Mirana Košute

Koncert posvečen Giorgiou Gaberju od rock'n'roll začetkov v Milanu, preko popevk San Rema do resnega in cenjenega izvajalca teatro canzone – gledaliških celovečernih koncertov. Gaber je od navdušenega najstnika in občudovane TV zvezde pristal v skepticizmu intelektualca. Pot enega najboljših italijanskih kantavatorjev, katerega oče je slovenskih korenin.

Ključne besede:

musica leggera (lahka glasba), rock'n'roll, popevke, San Remo, RAI, teatro canzone

Na kratko

Giorgio Gaber je prava zgodovina italijanske popularne glasbe. Začel je z rock'n'rollom v znamenitem milanskem klubu Santa Tecla. Nakar je v šesdesetih nastopal na San Remu in veliko na televiziji RAI. V sedemedesetih se je prelevil v resnega in cenjenega izvajalca gledaliških celovečernih koncertov. Skoraj vsake leto je pripravil nov program pesmi s katerim je nastopal po Italiji. Nešteti intervjuji in navdušene kritike so ga ustoličile za vest Italije. Ao začetnega angažiranega socialista se prelevi razočaranega intelektualca. Navkljub temnim temam njegovih nastopov v osemdesetih je bil vsak njegov projekt izjemno odmeven. Pot enega najboljših italijanskih kantavatorjev, katerega oče je slovenskih korenin, je hkrati zgodovina italijanske glasbe..

Skrajšana varianta daljšega življenjepisa objavljenega v reviji Dialogi 7-8, september 2021

Giorgio Gaber (Giorgio Gaberščik, Milano, 25. januar 1939 ‒ Montemagno di Camaiore, 1. januar 2003) je bil kantavtor, dramatik, igralec, kabaretist, kitarist, gledališki režiser in velja za enega najvplivnejših italijanskih glasbenikov zabavne glasbe v povojnem obdobju.

Začetki

Rodil se je v Milanu v družini srednjega razreda. Njegov oče Guido Gaberščik[1] (1903‒1978) se je rodil v Trstu, njegova mati Carla Mazzoran (1906‒1984) pa v Milanu. Starša sta se spoznala in poročila v Benečiji in se v iskanju sreče kasneje preselila v Lombardijo. Giorgio je bil bolehen otrok, kajti prizadela ga je otroška paraliza, zlasti njegovo levo roko. Da bi si razgibal prste, je začel igrati kitaro, tako kot njegov starejši brat Marcello. Gaber kasneje pripomni: »Vsa moja kariera je posledica te bolezni.«

V petdesetih letih je nastopal  v skupini Rock Boys, ansamblu Adriana Celentana,[2] v katerem je Enzo Jannacci[3] igral klavir. Z Luigijem Tencom[4] je sestavil svoj prvi ansambel The Rocky Mountains Old Times Stompers. 

V znameniti kleti Santa Tecla[5] v Milanu ga je opazil Nanni Ricordi[6] in tako je nastal prvi italijanski rock'n'roll Ciao ti dirò (Pozdravljena)[7], ki je izšel na mali plošči, kjer se Gaberščik prvič podpiše z umetniškim imenom Giorgio Gaber.

RAI in Sanremo

Leta 1960 je dosegel Gaber velik uspeh s sentimentalno Non arrossire (O, ne sramuj se). V šestdesetih letih se je s pesmimi La ballata del Cerutti (Ceruttijeva balada), Trani a gogò, Goganga in Porta romana pogosto pojavljal na televiziji. Italijano to imenujejo musica leggera – lahka glasba. Štirikrat je nastopil na sanremskem festivalu. V Sloveniji sta tisti čas najbolj odmevali njegovi Mai, mai, mai Valentina (Nikoli, nikoli, nikoli Valentina, 1966) in E allora dai (Zato pa daj, 1967).[8] Vendar italijanski glasbeniki iščejo tedaj novih izzivov, iščejo ravnovesje med francoskimi šansonjerskimi besedili in ameriškimi vplivi. Zato Gaber pravi: »Moj učitelj je bil Jacques Brel.« To je še najočitneje razvidno iz pesmi Com'è bella la città (Lepo, lepo mesto je, 1969).

 V sezoni 1970/71 je prvič predstavil svoj gledališki recital Il Signor G (Gospod G), ki ga je spisal skupaj s Sandrom Luporinijem[9]. Z razširjeno različico  Storie vecchie e nuove del Signor G (Stare in nove zgodbe gospoda G) je decembra 1971 debitiral v znanem milanskem gledališču Il Piccolo teatro. Ravno ti recitali napovejo novega Gabra, ki se ne boji združiti monolog s pesmijo, prozo z gibom ali kramljati z občinstvom med bisi s kitaro.

Teatro Canzone

Časi se spreminjajo, rock'n'roll generacija odraste in postane zahtevnejša. Dnevi festivalskih pesmi so mimo. Prične se obdobje Teatro Canzone[10] (gledaliških ali teaterskih pesmi), ki ga potrdijo za resnega umetnika. Gaber se levi v »kolektivnega intelektualca«.[11] Takrat izjavi: »Moj pristop se že razlikuje od klasične pop glasbe, ki predvideva, da si javnost ogleda predstavo s pesmimi, ki jih že pozna: k meni pridejo poslušat pesmi, ki jih ne poznajo.«

Plošče so odtlej posnetki živih nastopov. Izhajale so kot dokumenti in ne več kot zgolj lansiranje pesmi. Njegovi nastopi so uprizarjali prek monologov in pesmi posmeh, krik, čustva, razočaranje, grenkobo ... Vse to se kaže tudi v oddaljevanju od politične angažiranosti in v zapadanju samospraševanju ter dvomu. La libertà (Svoboda), Lo shampoo (Šampon), Far finta di essere sani (Pretvarjati se, da smo zdravi) so najznačilnejše pesmi tega obdobja. Njegovi nastopi so razprodani, saj predstavlja Gaber neko novo Italijo – Italijo, ki je presegla San Remo in se je zavedla svojih težav.

Vendar se v sezoni 1978/79 z recitalom Polli di allevamento (Baterijski piščanci) nekaj prelomi, saj je umor Alda Mora[12] (1978) tedaj spolitiziral vse italijansko življenje. Recital je bil kritičen do sprenevedanja in konformizma, proti kateremu uperi Gaber svoj prst, saj pravi »od leta 1976 se vse le ponavljanja.«[13] Trinajst minut dolgi recitativ Io se fossi Dio (Jaz, če bil bi Bog, 1980 in različica 1982) je obračun s stanjem v Italiji. Izzval je nešteto komentarjev in razpredanj.[14] Pesem se konča: »E allora / va a finire che se fossi Dio / io mi ritirerei in campagna / come ho fatto io.« (In torej / naposled, če bil bi Bog / bi se umaknil na podeželje / kot sem storil jaz).

Res se je umaknil in se šele v sezoni 1984/85 vrne z recitalom Io se fossi Gaber (Jaz, če bil bi Gaber). Sledi Parlami d'amore Mariù (Govori mi o ljubezni Mariù, 1985/86). Desetletje je zaključil z monologom Il Grigio (Sivi), s popolnim odklopom iz družbe, s samorefleksijo in sprijaznjenostjo. Predstava je doživela, kljub pesimizmu, izjemen uspeh in odmev.

Vrsta, ki izumira

V devetdesetih letih povežeta s Sandrom Luporinijem stare in nove pesmi v predstavo Il teatro canzone (1991‒95). Edina res nova pesem je Qualcuno era comunista (Nekateri so bili komunisti[15]), lucidna analiza tega, kaj je komunizem. Konča se takole: »Qualcuno era comunista perché aveva bisogno di una spinta verso qualcosa di nuovo, perché sentiva la necessità di una morale diversa, perché era solo una forza, un sogno, un volo, era solo uno slancio, un desiderio di cambiare le cose, di cambiare la vita.« (Nekateri so bili komunisti, ker so potrebovali vzgon proti nečemu novemu, ker so rabili drugačno moralo, ker je bil komunizem sila, sen, let, zagon, želja po spremembi stvari, po drugačnem življenju).

Naslednji recital je bil E pensare che c'era il pensiero (In misliti, da se je mislilo, 1995‒96). Quando sarò capace di amare (Ko bom nekoč sposoben ljubiti) in Destra sinistra (Desna leva) sta značilni pesmi tega programa – prva občutljiva in osebna, druga pa zafrkljiva in cinična. V zadnjem recitalu Un'idiozia conquistata a fatica (Težko pridobljeni idiotizem) so odmevale tele pesmi Il conformista (Konformist), I barbari (Barbari) in La democrazia (Demokracija).

Album La mia generazione ha perso (Moja generacija je zguba) je izšel leta 2001. Na njem je izbor pesmi iz prejšnjih recitalov in rekviem za generacijo, ki ga Gaber naslovi La razza in estinzione (Rasa, ki izumira).

Na koncu

Gaber je bil strasten kadilec in v devetdesetih so odkrili, da ima raka, zaradi česar se leta 2000 umakne z odrov. Sodeloval je le še v nekaj TV oddajah. Umrl je na novega leta dan 2003.

Posthumno je izšla plošča Io non mi sento italiano (Ne počutim se Italijana). Naslovna pesem v obliki razočaranega pisma predsedniku lamentira, kako postaja Italija kliše, država, ki ji ni nič ostalo od slavne preteklosti.

Po njegovi smrti so ustanovili Fundacijo Giorgio Gaber,[16] ki skrbi za njegovo zapuščino. Leta 2004 pričnejo z gledališkim festivalom[17] pesmi Giorgia Gabra.

Giorgio Gaber pooseblja Italijo, ki je zaživela po padcu fašizma, se razcvetela v vsej svoji naivnosti na festivalih in je upehana končala v nesmiselni delitvi desno-levo, ki je ni uspela preseči. Ta obrazec doživljamo sedaj pri nas, ko plačujemo davek neuspešnim politikom, ki se bolj kot z rešitvami, ukvarjajo s svojimi privilegiji.

Opombe:

[1] Guido Gaberščik je sin Francesca Gaberščika in Luigie Destradi. Priimek Gaberščik, ki ga Italijani zapisujejo kot Gaberscik, prihaja iz slovenske goriške regije ter označuje drevo ‒ gaber (Carpinus betulus). V Sloveniji je ta priimek še danes med najpogostejšimi na Goriškem.

[2] Adriano Celentano (1938) je nedvomno eden najbolj poznanih italijanskih izvajalcev v Evropi. Začel je z rock'n'rollom in se nato poskusil v vseh žanrih. Izjemno so bili popularni njegovi nizkoproračunski filmi, s katerimi je dokazoval svojo spretnost in popularnost.

[3] Enzo Jannacci (1935‒2013), nedvomno ključni človek milanske scene, se je proslavil zlasti kot kabaretist. Bil je kardiolog po poklicu, a je končal tudi konservatorij. Sodeloval je tudi z nobelovcem Dariom Fojem.

[4] Luigi Tenco (1938‒1967), tedaj znan italijanski avtor, je iz protesta, ker ni bil izbran na San Remu storil samomor, katerega okoliščine niso razjasnjene. Tenco je imel velik vpliv na ostale italijanske kantavtorje. Na San Remu od 1974 podeljujejo za avtorske pesmi nagrado Premio Tenco. Kot zanimivost naj omenimo, da so jo leta 1982 podelili Arsenu Dediću. Giorgio Gaber jo je prejel že leta 1974.

[5] Santa Tecla (1951) je znamenit klub v Milanu, kjer so se srečevali in igrali vsi pomebni italijanski glasbeniki, ki so v naslednjih desetletjih krojili italijansko sceno: Giorgio Gaber, Luigi Tenco, Lucio Battisti, Adriano Celentano, Enzo Jannacci idr. Klub deluje še danes, čeprav je medtem postal disko.

[6] Nanni Ricordi je leta 1959 ustanovil gramofonsko družbo Ricordi, ki je bila najpomebnejša založba tistega časa. Od leta 1994 je del koncerna BMG.

[7] Avtorstvo pesmi Ciao ti dirò (1958) je na plošči pripisana Giorgiu Calabreseju in Giampieru Reverberiju čeprav sta jo napisala Luigi Tenco in Gaber, namreč Tenco in Gaber tedaj še nista bila člana SIAE (Società Italiana degli Autori ed Editori). 

[8] Pesem so posneli v šestdesetih (1968) tudi pri nas in jo naslovili Zatorej zdaj. Besedilo je prevedla Elza Budau, aranžma je napravil Mario Rijavec, zapel pa jo je Pero Dimitrijević. Več v Dodatku.

[9] Sandro Luporini (1930) je bil zamlada dober športnik, a je kasneje uspel kot slikar. Z Gabrom sta postala prijatelja v petdesetih letih in na Gabrov predlog je začel pisati. Na začetku je bila to igra, a je prerasla v resno literarno delo. Gabrove pesmi, za katere je napisal besedila Luporini, so plod njunih dolgih razgovorov in premislekov, kar je opisal v knjigi G. (Vi racconto Gaber).

[10] Teatro canzone (gledaliških pesmi) je popolnoma nova smer, ki jo ubere Giorgio Gaber. Pod vtisom in vplivom Jaquesa Brela, je zastavil polpolnoma nove standarde za italijansko zabavno glasbo in jo dvignil na nivo umetnosti.

[11] http://www.giorgiogaber.it/giorgio-gaber.

[12] Aldo Moro (1916‒1978) italijanski politik, eden izmed ustanoviteljev stranke Democrazia cristiana (Krščanska demokracija). S komunisti (Enricom Berlinguerjem) je sklenil zgodovinski kompromis, ki pa ni bil po godu velesilam. Kot kaže je to vzrok ugrabitve in uboja Alda Mora. Ozadje je precej zamegljeno in tudi aretacija in sojenje ugrabiteljem Rdečih brigad ni razčistilo vseh dvomov. Vse skupaj je pahnilo Italijo v negotovo obdobje obtoževanj in spletk.

[13] L. Ceri: Il sogno di Gaber, Il Mucchio Selvaggio, september 1993, št. 188.

[14] O tem podrobno piše M. Bonanno v knjigi Io se fossi Dio (L'apocalisse secondo Gaber), Stampa Alternativa, 2013.

[15] Pesem je v svojih kabarejih izvajal pri nas Boris Kobal, ki je za svoje nastope priredil tudi nekaj Gabrovih teatrskih odlomkov. Glej Dodatek.

[16] Fondazione Giorgio Gaber, http://www.giorgiogaber.it/.

[17] http://www.giorgiogaber.it/festival/festival-gaber/blog.