Hvalnica prijateljstvu - spletni koncert Saše Vollmaierja

V petek, 21. maja, vas prijazno vabimo k spremljanju spletnega koncerta Saše Vollmaierja z naslovom »Hymnus an die Freundschaft / Hvalnica prijateljstvu«.

Prenos iz Atrija ZRC lahko v živo spremljate na YouTube kanalu ZRC SAZU. Vabljeni, da se nam pridružite ob 20.30 na: https://www.youtube.com/watch?v=e7YYC-UiJzY.

Cikel koncertov Preprosti komadi za zapletene čase, ki se bodo zvrstili v Ljubljani in drugje tokom leta 2021 po zamisli in v produkciji skladatelja in harmonikarja Bratka Bibiča, otvarja samostojni klavirski koncert, na katerem nas bo avtor in pianist Vollmaier soočil s skladateljskim delom filozofa Friedricha Nietzscheja.

Koncert obenem prispeva k obeleževanju letošnje 40. letnice delovanja ZRC SAZU, ki poteka pod geslom Umetnost znanosti, kar pa »ni zgolj priložnostni slogan, temveč posledica spoznanja, da sta v raziskovanju na področju humanistike umetnost in znanost še posebej tesno povezana. Humanistične vede se sistematično ukvarjajo z umetniškimi praksami, zato se raziskovalke in raziskovalci na tem področju zavedajo, da so podobno kot umetnine tudi znanstvena spoznanja rezultat kreativnega postopka. Da brez domišljije ni mogoče postaviti niti osnovnega raziskovalnega vprašanja in da vse kar je mogoče v naprej predvideti nima nobene zveze z znanostjo«. (dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU)

»Hymnus an die Freundschaft/Hvalnica prijateljstvu«: Naslov novega klavirskega dela v zasnovi in izvedbi avtorja in pianista Vollmaierja nosi ime po klavirski skladbi filozofa Friedricha Nietzscheja, čigar skladateljske poskuse in ambicije je povsem zasenčil njegov daljnosežni vpliv na evropsko in svetovno filozofijo ter osebno in idejno razmerje do Richarda Wagnerja in njegove glasbe. Po našem vedenju gre za prvi spoprijem z glasbenim gradivom njegovega sicer ne obsežnega skladateljskega opusa pri nas.

»Hvalnica prijateljstvu« sodi nekako na sredino niza recikliranja in razvijanja glasbenega gradiva, ki ga je Nietzsche najprej zasnoval kot klavirsko štiriročno skladbo (1871), nadaljeval – v obliki nedokončanega troglasnega kanona – v različici za solo klavir (1874) in slednjič priredil posamezne dele za orkester in mešani zbor v skladbi »Hymnus an das Leben/Hvalnica življenju«« na besedilo pesmi Lou Salomé »Lebensgebet« (1884-87). Vse kaže, da mu je bila ta skladba, ki je bila ena od njegovih zadnjih, še posebej ljuba. Kljub objavi partiture za zbor in orkester, s katero je hotel Nietzsche zagotoviti njeno preživetje tudi za zanamstvo, ni bila javno izvedena ne za časa njegovega življenja ne na pogrebu, kakor si je posebej zaželel.

Vollmaier s svobodno re-interpretacijo ali de-konstrukcijo Nietzschejevih skladb uprizarja svoj avtorski pogled na glasbeno obdobje, v katerem so te skladbe nasta(ja)le. Nietzsche, ki je v prvem obdobju skladateljskih poskusov izhajal iz romantike, po daljši prekinitvi in v kasnejšem obdobju pa je moč v njih zaslediti tudi kakšen wagnerjevski »Tristanov akrod«, je pripeljal nekatere skladbe do vrhunca, na katerem so se odprle možnosti za ta čas npr. harmonsko ustaljeni razvoj danega gradiva, a je vedno znova presenečal z lastno, drugačno izbiro izpeljave. Včasih se te izbire slišijo kot zasledovanje učinka »na prvo žogo«, a so te obenem tudi sledi Nietzschejeve »hitre« filozofske misli in tako slednjič zaznamujejo njegov glasbeni slog. Vollmaier se slednjega ga loteva po načelih sodobnega minimalizma tam, kjer odpirajo prostor igre glede na zvočne teksture in jih je mogoče raziskovati in razvijati v igri in protigri čistih akordov in s prehajanjem v tonalitete, ki jim v kakšnem drugem kontekstu tudi sam ne bi sledil, z izjemami, ki so v klasičnem redu prej napaka kot pravilo, in tako v nekakšni igri »napetosti« in »odpetosti« postavlja enkrat piko, včasih klicaj, drugič vprašaj.

Filozofu, zlasti če ni, a tudi če je obenem glasbenik, kot je bil Nietzsche, je nemara težko, če sploh sprejemljiva misel, da o glasbi ni mogoče, kaj šele, da se ne sme govoriti. Vendar vsaj med koncertom (»absolutne glasbe«) tudi za filozofe praviloma velja »norma tišine« ali molka, čeprav je v določenih položajih prostora in časa mogoče slišati tiktakanje sosedove ure, polemični ali banalni šepet, pokašljevanje, aplavze na napačnih mestih, protestno vpitje, žvižganje in celo strel iz pištole. Zato bo uvodoma, pred prvim klavirskim zazvenom in kraju ter srži dogodka ustrezno, filozof Aleš Bunta z intervencijo »Nietzsche, glasba in neubesedljivo«, v kateri izhaja iz Nietzschejeve razlage glasbe kot »semiološke govorice afektov«, najprej poskusil pojasniti enega od razlogov njegovega prepričanja o notranji povezanosti filozofskega mišljenja in glasbenega ustvarjanja, v sklepu pa razčlenil fragment iz dela Tako je govoril Zaratustra, v katerem se zgoščeno prepletata Nietzschejev dramatični odnos do Wagnerjeve glasbe in problem artikulacije neubesedljivega.

V povezavi z Nietzschejevo skladbo »Fragment an sich« (1871) bo Vollmaier interpretiral tudi skladbo »Buenas vistas (avec un grain du sucre)« Bratka Bibiča iz njegovega opusa Preprosti komadi za zapletene čase.

Sašo Vollmaier (1982) je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za glasbo začel razvijati svoj glasbeni slog, na katerega so vplivale različne skupine, s katerimi je sodeloval (od 'komorne' do 'alternativne glasbe'). Zadnja leta je aktiven na področju performansa in gledališča. Njegove predstave vključujejo odrsko oblikovanje zvoka z intervencijami giba in izgovorjenih besed. Ustvarja glasbo za plesne in gledališke predstave. Strast do človeškega glasu ga je pripeljala v "Center Artistique International Roy Hart" na jugu Francije, kjer deluje kot pedadog, tako pevce kot igralce pripravlja na njihove vloge. Vollmaier je tudi sodelavec skupine Laibach, s katero je med leti 2007–2013 aktivno sodeloval kot klaviaturist, kjer je zdaj angažiran kot aranžer in studijski glasbenik. Njegova dejavnost v Sloveniji se vnovič okrepi leta 2020 s sodelovanjem s Cankarjevim domom na 61. Jazz festivalu Ljubljana, kjer predstavi svoj klavirski solo "Vollmaier : Kind of Laibach", septembra istega leta pa nastopi še v okviru festivala Sound Explicit in cikla Bratko Bibič: Hommage a chiche kot gostujoči glasbenik skupine Bratko Bibič & Dedley Woodleybears (AT, CZ).

Za pomoč pri izvedbi koncerta se zahvaljujemo Japan Jamaha Centru Ljubljana - http://www.japanpianocenter.com/

Cikel koncertov sta podprla Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.