Obdani z Naglasom. Spomini na meščanski dom.

Od 17.2. do 27.2. vas prijazno vabimo v Atrij ZRC na ogled razstave z naslovom Obdani z Naglasom. Spomini na meščanski dom.

Namen razstave je sprožiti debato o ohranitvi meščanskega in tudi povojnega pohištva, slovenske zapostavljene in prezrte premične kulturne dediščine na primeru družinske pohištvene tovarne Naglas. Dobro stoletje (1858 - 1960) je Naglasovo pohištvo bilo statusni simbol slovenske elite, pa tudi veljakov doma in po svetu. 

Razstavo je pripravila potomka družine Naglas gospa Jana Valenčič, arhitektka, publicistka in kiparka, ki živi  in ustvarja  v Londonu in v Ljubljani. Režiser Tone Frelih je o Naglasih posnel  film Mizar za vse čase,  ki ga bomo na odprtju tudi predvajali. 

Razstava je odprta vse dni v tednu, razen v nedeljo. 

Več o družini Naglas: 

Naglasi so bili kolarji in graditelji poštnih kočij v Vipavi. Leta 1848 (gradnja južne železnice in politični premiki na Dunaju, porast politične in gospodarske moči meščanstva), so ugotovili, da s kočijami ne bo več posla. 

Preselili so se v Ljubljano, kjer so s povezavo manjših mizarskih delavnic ustvarili pohištveno firmo Naglas, ki je bila dobrih sto let vrhunska  slovenska pohištvena znamka. JJ Naglas, ustanovitelj firme, je bil celo povzdignjen v častnega meščana Ljubljane.  Po njegovi smrti  (1904) in  leto zatem smrti njegovega sina Viktorja (1905), je firmo prevzela Viktorjeva sposobna in ambiciozna vdova Helena (roj. Ulrich) Naglas, kasneje Bretl. Da bi v Ljubljani izdelovala še klavirje, je za pridobitev spretnosti dva brata poslala na Dunaj. Načrt je preprečila vojna. Na Dunaju se je izučil tudi njen sin Viki (Viktor mlajši) Naglas, ki je bil po družinskem izročilu pripadnik sloveče ustvarjalne skupnosti Wiener Werkstätte (dunajske delavnice). Po vrnitvi se je materi Heleni Naglas Bretl pridružil v vodenju tovarne Naglas.

Naglasi so sloveli po vsej v Sloveniji, ker so s pohištvom opremljali bale nevest iz "boljših družin". Cenili  so jih tudi  v visokih krogih. Delali so  za mesto Ljubljana, za ljubljansko elito, pa tudi za dinastijo Karadjordjevićev, ki so jim  opremili Brdo pri Kranju. Opremili so tudi Srbsko nacionalno banko v Beogradu, ki se še vedno postavlja s svojim Naglasovim pohištvom. 

Po vojni so opremljali protokolarne objekte, tudi Brione. Opremili so slovenski parlament  in druge javne objekte.  V Trnovskem pristanu je bil mizarski del proizvodnje pod Vikijevimi vodstvom, na Novem trgu 6 pa so lesene kose oblazinjali. Za  delavnico je bila pisarne Helene Bretl, ki so jo v poslu še vedno poznali pod Naglas.

Opremljali so tudi jahte arabskih šejkov, kar je gospa Valenčič videla na lastne oči, ko se je vzpenjala po domačem stopnišču k že priletni Heleni, pod katero so živeli. Kukala je skozi kjučavnico in mami sporočala, da po stopnicah hodijo moški s kuhinjskimi krpami na glavi. Helenina nečakinja Marta,  pa se spominja, da je stregla pri mizi, kjer sta Viki in žena gostila jordanskega princa s princeso.