32. Simpozij ICTM Študijske skupine za etnokoreologijo

Datum objave: 17. julij 2022

Od 29. julija do 5. avgusta 2022 bo v prostorih Posavskega muzeja Brežice v Gradu Brežice potekalo mednarodno srečanje 32. Simpozij ICTM Študijske skupine za etnokoreologijo, ki ga prirejajo Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Slovensko etnološko društvo in Posavski muzej Brežice.

Študijska skupina za etnokoreologijo je z letnico ustanovitve 1962 najstarejša študijska skupina v ICTM - International Council for Traditional Music (Mednarodno združenje za tradicijsko glasbo). Njenih več kot 250 članov iz 58 držav se ukvarja z raziskavami na specifičnih področjih plesa, gibalnih praks in plesne kulture, med njimi pa niso le raziskovalci oz. preučevalci plesa, ampak tudi nekateri polprofesionalni raziskovalci in praktiki različnih tradicijskih plesnih praks.

Etnokoreologija je veda, ki se je razvila v 20. stoletju, in sicer se je na začetku osredinjala na proučevanje plesa kot teksta oziroma njegovega sporočila, potem pa se je preusmerila tudi k analizi okoliščin, v katerih se je določen ples razvil, plesal ipd. Na drugi strani Atlantika, v ZDA, je skoraj hkrati vzniknila t. i. antropologija plesa, nekakšna ameriška različica etnokoreologije, za katero je značilno, da je izhajala iz človeka in njegovega pogleda na ples, potem pa je pod drobnogled vzela še ples kot tak.

Ples je včasih res izhajal iz izročila in je bil vernakularen, danes pa po besedah dr. Rebeke Kunej, raziskovalke Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU ter predsednice organizacijskega odbora simpozija, na ples vplivajo številni dejavniki: institucije, ki posredujejo plesno znanje in podobo plesa (recimo šole), popkultura (recimo YouTube z brezštevilnimi posnetki plesanja), še vedno ostaja tudi vernakularni dejavnik pri prenosu plesne kulture. Ločnice med vsemi tremi so zabrisane.

Temi tokratnega simpozija Študijske skupine za etnokoreologijo sta dve, in sicer Ponovni premislek o ustvarjanju znanja v raziskavah plesa ter Vključevanje/izključevanje v plesnih skupnostih. »Prva tema odgovarja na kritike institucij, v katerih raziskujemo in poučujemo, ter poziva k preučitvi in refleksiji načinov, kako naše disciplinarne prakse nehote ohranjajo dediščino družbenih krivic in neenakosti«, so zapisali v programski knjižici. »Čeprav smo v raziskavah že prevpraševali tovrstne prakse, ostajata ponovna preučitev našega raziskovanja in načinov razširjanja raziskovalnih spoznanj ter ponovni premislek o lastnih stališčih še naprej pomembna vidika našega raziskovalnega samozavedanja.« Pod naslovom Vključevanje/izključevanje v plesnih skupnostih pa bodo raziskovalke in raziskovalci v svojih prispevkih iskali odgovore na vprašanja, kdaj, kje, s kom in zakaj plešemo. »Plesne skupnosti so pogosto raziskovali kot žive participativne entitete, ki opravljajo določene funkcije v kontekstu mesta ali podeželja. Glede na sodobne globalne družbene politike, demonstracije in pandemijo lahko plesne skupnosti razumemo kot širše družbene entitete, ki se poskušajo spopadati z vsakodnevnimi ali političnimi vprašanji, kot so zdravje, družabnost, skupnost, identiteta, varnost, vojna, rasizem, nacionalizem, kolonizacija itd. Na sodelovanje v plesnih skupnostih vplivajo osebne, politične in družbene odločitve,« še piše v programski knjižici. »Ne glede na to, ali so zakoreninjene v dolgo uveljavljenih tradicijah ali ne, plesne skupnosti včasih najdejo nove okvire vključevanja/izključevanja in nove strategije za obstoj v spreminjajočem se človeškem svetu.«

Na simpoziju bo izmenjava znanj potekala v okviru panelov in na okrogli mizi (žal je letos samo ena, a tem bolj zanimiva, saj bo predstavila afriški pogled na raziskovanje plesa, ki odstopa od evropocentričnega) ter seveda s samostojnimi nastopi s prispevki. O plesu kot zdravilu in orodju za opolnomočenje bo v svojem prispevku govorila dr. Ann R. David (Ples, vključevanje, zdravje: telesa v središču), ki bo predstavila primer plesne skupine Amici Dance Theatre Company, ki že od leta 1980 deluje v Londonu ter združuje ljudi s telesnimi oviranostmi in običajne plesalce. Dr. Catherine Dulin, ki je bila, preden se je usmerila na znanstveno pot, baletna plesalka, bo predstavila obširno raziskavo o pustnih plesih na Dunaju leta 1773 (Pust na Dunaju leta 1773: nova faza vključevanja/izključevanja na karnevalskih plesnih prizoriščih). Gradivo za mikrozgodovinsko študijo je črpala iz vseh primarnih virov, ki so bili iz tistega časa na voljo – od časopisov do besedil gledaliških iger, potopisov in slik – ter se pri tem posebej lotila plesnih prizorišč, ki so bila po dekretu cesarja Jožefa II., ki si je prizadeval za enakost med podaniki, nenadoma dostopna za vse.  

Nizozemec dr. Radboud Koop, ki ima doktorat sicer iz geodezije, s plesom pa se ukvarja polprofesionalno oziroma v prostem času, bo poskušal demistificirati mit o ljudskih izvorih plesa v prispevku Mednarodni repertoar ljudskega plesa: oznamčeno blago in mit o vaških izvorih. Zanimivo vprašanje, kakšno vlogo imajo glasbeniki v folklornih skupinah, je načel dr. Drago Kunej v prispevku Glasbeniki v folklornih skupinah: njihova vključenost ali izključenost. Glasbo za ples so ponavadi izvajali v živo, poleg tega so bili v nasprotju s plesalci za svoje igranje tudi plačani. Dr. Rebeka Kunej pa se bo v prispevku Folklorna skupina: med kulturnim društvom in plesno skupnostjo spraševala, kaj se dogaja v folklorni skupini, kadar ni na odru, kako pripadnost vpliva na njene člane in kako jo vidi javnost.

Številni nastopajoči se bodo v svojih prispevkih dotaknili plesa in njegove vloge v življenju priseljencev ali manjšinskih skupnosti (od okinavske skupnosti na Havajih do Srbov v kanadski diaspori in turško govorečih prebivalcev v grški prefekturi Evros; dr. Mojca Kovačič se bo na primeru manjšinskih folklornih skupin, ki delujejo v Sloveniji, vprašala, kateri so pri tem uradni diskurzi nasproti potrebam posameznikov in resničnosti vsakdana ... ). Nekaj se jih je osredinilo na pandemijo covida-19 ter njene posledica za ples in plesne skupnosti, recimo dr. Daniela Ivanova-Nyberg s prispevkom Ples, covid-19 in predstava o toku: tolmačenje plesnih izkušenj v času pandemičnih omejitev, o spletnih tekmovanjih v irskem stepu govori prispevek Stephanie SK Marbach z naslovom Tekmovanje v dnevni sobi: preučevanje porasta digitalnih tekmovanj v irskem plesu step med pandemijo leta 2020, Dilyana Kurdova bo v svojem prispevku osvetlila nenavaden pojav virtualne plesne skupnosti Sakrovishtnitsata, ki je v Bolgariji vzniknila na omrežju Facebook ter med sabo povezala raziskovalce, koreografe in plesalce (Sakrovishtnitsata: virtualna plesna skupnost). S svojimi raziskavami si prizadeva odkriti, kakšen vpliv imajo družbena omrežja na ples in plesne skupnosti.

O odnosu med plesom in sodobnimi mediji bo razmišljal dr. William Kerney v prispevku Multimedijski koreomuzikologiji naproti: raziskovanje potenciala digitalne animacije kot orodja širjenja zvočno-gibalnih raziskav, dr. Tvrtko Zebec s hrvaškega Inštituta za etnologijo in folkloristiko univerze ter član konzorcija DARIAH pa bo predstavil Raziskave plesa v digitalni humanistiki. Da je lahko ples tudi orožje v uporu in boju za človekove pravice, bo pokazala dr. Urmimala Sarkar v prispevku Uprizarjanje spola v sodobnem Delhiju: študija primera utelešenega odpora.

Kako pomemben kazalec družbenih sprememb je ples, odraža prispevek dr. Sydney Hutchinson »Vsi mladi plešejo«: socializem nasproti družabnemu plesu v Nemški demokratični republiki. Profesorica etnomuzikologije z univerze Humboldt v Berlinu se je pri raziskovanju poglobila v dokumente vzhodnonemške tajne policije, kjer je bil ples zelo pogosto omenjen. Takratna nemška komunistična oblast pa si je v prizadevanju, da bi mlade odvrnila od kvarnega vpliva zahodnjaških plesov, izmislila kar nekaj svojih različic, recimo ples lipsi, poimenovan po Leipzigu, ki je združeval prvine nemških ljudskih plesov z vplivi južnoameriške glasbene tradicije. Toda večina teh novosti se med mladimi ni prijela.

In zakaj nekateri na plesih večino časa presedijo? Občutljive teme, po kakšnih merili si izbiramo plesne partnerje, se je lotila dr. Kendra Stepputat, prof. na inštitutu za etnomuzikologijo na graški univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti. Dobra poznavalka tanga in obiskovalka številnih milong se je v to poglobila v prispevku z naslovom Zakaj ne plešejo s tabo: izbor partnerjev pri družabnem plesu argentinskega tanga.

Več in podrobneje o sporedu, vključno s povzetki vseh prispevkov, najdete tule: https://ictm-ethnochor2022.zrc-sazu.si/sl/.

Kot zanimivost naj omenimo še, da so na naslovnici programske knjižice stilizirani znaki kinetografije – načina plesne notacije oziroma znakovnega zapisa gibanja. Ta zapis je v 20. letih 20. stoletja razvil Rudolf von Laban, med slovenske koreografe in etnokoreologe pa sta ga ob pomoči Henrika Neubauerja v 50. letih zanesla Pia in Pino Mlakar, ki sta se s kinetografijo seznanila med izpopolnjevanjem v plesu v Nemčiji.

Simpozij poteka v okviru raziskovalnega projekta Folklorna dejavnost v postsocialističnih državah: politike, spomin, dediščinjenje in trajnost, št. N6-0259, in raziskovalnega programa Folkloristične in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture, št. P6-0111, ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Simpozij so finančno podprli Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, Ministrstvo za kulturo RS in Občina Brežice.