Arheoastronomski dokaz o rabi majevskega koledarja že leta 1100 pr. n. št.

Za prelomno odkritje je zaslužen tudi dr. Ivan Šprajc, prvi avtor znanstvenega članka
Datum objave: 08. januar 2023

Image removed.Majevski koledar velja za enega najstarejših, pripadniki mezoameriških civilizacij, predvsem Maji, pa za izjemno dobro podkovane v astronomiji. Že nekaj časa je tudi znano, da so v obdobju predšpanskih civilizacij na območju Mezoamerike večino pomembnih civilnih in ritualnih objektov zgradili tako, da so bili usmerjeni proti Sončevemu vzhodu ali zahodu na določene dneve, ki so bili obredno pomembni v poljedelskem ciklu. Veda, ki se ukvarja s proučevanjem orientacije objektov, se imenuje arheoastronomija in dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU, je eden njenih vodilnih predstavnikov ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu. Kot arheolog raziskovalno deluje predvsem na mehiškem polotoku Jukatan, in sicer doslej v njegovi s težko prehodno džunglo porasli notranjosti. Sprva so si na terenu tam pomagali z letalskimi fotografijami, zadnjih nekaj let pa so jim v neprecenljivo pomoč lidarski posnetki, ki prikažejo obliko reliefa pod rastjem in raziskovalcem tako omogočijo veliko bolj učinkovito odkrivanje arheoloških najdišč majevske civilizacije (lidar jim raziskovanje precej olajša, a kot pravi Šprajc, je »mačeta še vedno potrebna«). Večina večjih in manjših naselbin, ki jih je Šprajc tako odkril na območju biosfere Calakmul, je živela nekako v času t. i. klasične dobe (200 – 900 n. št.). Velika večina jih je tudi potrjevala tezo o njihovi astronomski orientiranosti.

Nedavno odkritje, do katerega so prišli z analizo lidarskih posnetkov obsežnega območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva, mnogo bolj obljudenega in bogatega z najdišči zemeljskega plina, pa zagotovo postavlja nov mejnik v arheoastronomski vedi: Šprajc je v sodelovanju s stanovskim kolegom dr. Takešijem Inomato z Univerze v Arizoni odkril, da zahtevam po določeni orientiranosti ustrezajo tudi številni objekti s tega območja, ki so bili zgrajeni nekako med leti 1100 in 750 pr. n. št in predstavljajo najzgodnejšo monumentalno arhitekturo v Mezoameriki. Izsledke svojih analiz sta zgoraj omenjena raziskovalca v sodelovanju s tretjim, dr. Anthonyjem F. Avenijem z Univerze Colgate v ameriški državi New York, pravkar objavila v ugledni znanstveni reviji Science Advances. Orientacije, ki prevladujejo, se nanašajo na Sončeve položaje na horizontu in so omogočale rabo opazovalnih koledarjev, katerih struktura nedvoumno razodeva povezavo s formalnim koledarjem, zlasti z 260-dnevnim ciklom. Najstarejši doslej znani napisi s koledarskimi in astronomskimi podatki so iz zadnjih stoletij pr. n. št., rezultati te raziskave pa postavljajo izvor koledarja in začetke natančnih opazovanj periodičnih nebesnih pojavov v vsaj tisoč let zgodnejši čas.

Povezava na članek v reviji Science Advances: http://www.science.org/doi/10.1126/sciadv.abq7675