Dr. Jure Tičar o raziskavah v Skalarjevem breznu na Kaninu

Potencialno najgloblja jama v Sloveniji sega vsaj 1167 metrov v globino
Datum objave: 16. november 2021

V letu, ki ga je Mednarodna speleološka zveza razglasila za mednarodno leto jam in krasa (posnetek slovesnosti, ki je ob tej priložnosti potekala v Atriju ZRC, si lahko zavrtite tu), je v Sloveniji prišlo do odmevnega odkritja na tem področju: sredi oktobra se je odpravi jamarjev v Skalarjevem breznu na Kaninu uspelo prebiti preko magične meje 1000 metrov, in sicer do globine 1167 metrov. To brezno bi s povezavo v sistem Mala Boka – BC 4 doseglo skupno globino kar 1901 m, kar bi ga uvrstilo na 3. mesto najglobljih jam na svetu. Odprave se je udeležil tudi dr. Jure Tičar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki je povedal, da so se odtlej - v začetku novembra - še enkrat podali v globino in da bo končna številka po vsej verjetnosti še večja, saj konca brezna tudi tokrat niso našli.

Med raziskavami so bili v podzemlju po nekaj dni skupaj, v podzemnih bivakih so tudi spali. Kar je po Tičarjevih besedah nujno, saj je kakih 7 do 8 ur potrebnih, da se prebijejo do tam, nato pa še 10 ur, da ponovno priplezajo na površje. Zato so jamarji, ki so raziskovali Skalarjevo brezno, raje prenočevali v bivaku, ki so ga postavili v globini 990 metrov. Gre za nov bivak, prvega na globini 550 metrov so postavili že pred kakšnimi petnajstimi leti - raziskave Skalarjevega brezna trajajo že več kot tri desetletja. Brezno sta leta 1985 odkrila Samo Morel (Jamarsko društvo Dimnice) in Tone Oberstar (Društvo za raziskovanje jam Ribnica), leta 1989 so se jamarji spustili do globine 911 met­rov. Skalarjevo brezno je nekaj časa veljalo za najglobljo jamo v Jugoslaviji, po Tičarjevih besedah pa ima potencial, da postane najgloblja v Sloveniji. Za najgloblje brezno sicer velja brezno Čehi 2 z globino 1505 metrov. V Sloveniji je po podatkih iz Katastra jam (nad katerim bedi Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU) že 14.169 jam. Številka sproti narašča, vsako leto registrirajo okoli 500 novih, je povedal Tičar.

Žal pa je 20 odstotkov, se pravi okoli 2500 slovenskih jam onesnaženih, opozarja Tičar, čigar doktorska disertacija je obravnavala prav to temo. Stanje se zadnja leta nekoliko izboljšuje, v jamah jamarji najdevajo pretežno kosovne in kvečjemu klavnične odpadke, manj pa je odpadkov, ki bi jih tja organizirano vozila podjetja, kar se je dogajalo zlasti v bližnji preteklosti, ko zavedanje o pomembnosti varovanja okolja še ni bilo tako razvito.

Na nekaj odpadkov, ki so jih tam pustili njihovi predhodniki, so jamarji naleteli tudi med raziskovanjem Skalarjevega brezna. Po Tičarjevih besedah gre pretežno za izrabljeno jamarsko opremo, pokvarjeno hrano in podobno. Vsega skupaj je po njegovi oceni za kakšnih 100 do 200 kg, kar pomeni, da bo treba za odstranjevanje angažirati še 10 ljudi. Prav to je eden glavnih izzivov pri čiščenju jam: opravlja ga lahko samo tehnično usposobljena ekipa, torej jamarji, teh pa ni na pretek.

Jamarska društva vsako leto organizirajo kakšnih 15 do 20 čistilnih akcij, vse poteka na prostovoljni osnovi. Redki so projekti, ki se tega lotevajo organizirano - eden takih je bil recimo LIFE Kočevsko, pove Jure Tičar, ki opozarja, da se onesnaženost v kakšnem oddaljenem breznu lahko odkrije šele čez 15 let, ko ga nekdo spet obišče. Odlaganje odpadkov v kraške jame in brezna je obsojanja vredna praksa, ker lahko povzroči neslutene posledice: v občutljivem kraškem sistemu strupi zlahka pronicajo v podtalnico, ki je vir pitne vode in iz katere se napajajo vodovodni sistemi za celo Slovenijo ...

Fotografije Tomaž Grdin