»Cilj projekta je odgovoriti na ključna vprašanja, povezana z relokacijami, odvzemom in krajo kulturnih predmetov v 20. stoletju: kdo jih je snoval in kdo je pri njih sodeloval? Kdaj, zakaj in v kakšnih okoliščinah so potekali? Kakšna pojasnila so bila ob tem podana? Kakšni podatki in zgodbe so se ohranile v javnem spominu in zakaj?« med drugim piše v predstavitveni zgibanki mednarodne konference.
 

»Naloga umetnostnih zgodovinarjev ni doseči, da bi se umetnine vrnile še živečim lastnikom, o tem naj odloča politika,« dodaja Barbara Murovec. Poslanstvo raziskovalcev je ugotoviti, kaj se je z umetniškimi deli dogajalo in kje so končala ter vse to dokumentirati. »Naše delo obsega ogromno raziskovanja arhivskega gradiva in eden največjih dosežkov projekta TRANSCULTAA bo izdelava repozitorija podatkov o arhivskih dokumentih, ki ga snujemo vsi sodelujoči.«

Medtem ko večina laikov pri transferjih umetnin v drugi svetovni vojni res najprej pomisli na razlastitve judovskih ljubiteljev umetnosti in zaplembe v socialističnih državah po letu 1945, pa Barbara Murovec omenja tudi umetnine, ki so v Ljubljano kot središče fašistični Italiji priključene Ljubljanske province (Provincia di Lubiana) prispele, ker jih je sem dal poslati duce. Ta je ob okupaciji novi pokrajinski vladi namenil dvakrat po 50.000 lir za nakup umetnin, saj se je tudi tako želel pokazati kot kultiviranega posrednika latinske omike na slovansko območje. Tako je v Narodno galerijo v Ljubljani prišla z drugimi deli slika antifašističnega umetnika Giorgia Morandija...

Več si lahko preberete v Zrcalniku.

Prijazno vabimo na simpozij!

Nemški vojaki med počitkom v gornjegrajskem gradu, junij 1942 © Muzej novejše zgodovine Slovenije, foto: Veit