Napravite mi to deželo nemško - italijansko - madžarsko - hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva

Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence razdelili med različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt – tudi z uporabo genocidnih metod.

V nemški rajh so prešla ozemlja Gorenjske, Koroške, Štajerske, severozahodnega dela Prekmurja in severnega dela Dolenjske. Italija je zasedla Notranjsko, Ljubljano ter preostali del Dolenjske. Madžarska je okupirala večino Prekmurja, Neodvisna država Hrvaška (NDH) pa pet vasi v Posavju. Meja med okupacijskimi območji ni potekala po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji. Razmejitev je bila določena 12. aprila 1941 na podlagi Hitlerjevih navodil o razkosanju Jugoslavije.

Razsežnosti etnocidnega in genocidnega ravnanja okupatorjev so vidne v prisilnih migracijskih gibanjih in prehodihv meje – 58.522 Slovencev v nemških in italijanskih, 688 v madžarskih, okrog 400 v hrvaških koncentracijskih taboriščih, blizu 20.000 v konfinaciji in na prisilnem delu, 80.000 v zaporih. Deportirali so tudi 571 prekmurskih Judov, večina jih je bila umorjena v taborišču Auschwitz. Nemci so nameravali izgnati od 220 do 260.000 Slovencev, uspelo jim jih je 63.000. Okrog 17.000 jih je preko nemško-italijanske meje uspelo zbežati v nemško okupacijsko cono. V italijansko okupacijsko cono je zbežal ali po legalni poti preko meje prišel tudi del od 10.000 ljudi, ki so jih iz nemške okupacijske  cone izgnali v NDH. Iz italijanske okupacijske cone so na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17.000 kočevskih Nemcev (zaradi česar je preučitev te meje še posebej potrebna).

Z zasedbo slovenskega etničnega ozemlja je bilo leta 1941 na Slovenskem pet različnih mejnih območij in meja. Te so bile: meja med Nemčijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nemčijo in NDH, meja med Italijo in Nemčijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vključitvi t. i. Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi t. i. rapalska meja, ki je ločevala primorske Slovence od ostalih. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, se je ohranila do danes.

Mejni režim na teh mejah se je razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične pregrade, postojanke s strojnicami itd. Mnogokrat so v bližini meje podrli vse stavbe in izsekali gozd, s čimer so omogočili širši nadzor obeh strani meje. To so dosegli predvsem z uporabo prisilnega dela, v katerega je bilo vključeno lokalno prebivalstvo.

Oblikovanje vseh teh meja so tako pospremili vojno nasilje, deportacije prebivalstva, prebegi iz ene okupacijske cone v drugo, hkrati pa so zaradi življenjskih potreb in partizanskega odpora (ki razkosanja ni priznaval in se je boril proti njemu) nastajali tudi utečeni ilegalni prehodi. Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Te travme pa so bile v preteklosti le deloma raziskane. Izstopajoči primer je predvsem (ne)obravnava meje z NDH, ki je bila v izogib sporom v večnacionalni povojni Jugoslaviji skoraj v celoti prezrta. Med lokalnim prebivalstvom na obeh straneh meje pa se je občutek prizadetosti ohranil in se je od tedaj prenesel tudi na mlajše generacije ter v kolektivni spomin obeh narodov. Temu priča dejstvo, da se Slovenija in Hrvaška več kot 70 let po zaključku vojne še vedno ne moreta sami sporazumeti o dokončnem poteku mejne črte.